Vsak starš si želi otroku omogočiti udobno in srečno življenje. Toda, ali je naloga staršev res ustvariti toliko udobja? Ne bi morali dati otrokom možnosti za poskuse, padce in neuspehe? Vsakodnevno interakcijo lahko spremenimo v priložnost za osvajanje spretnosti, ki jih bodo potrebovali v adolescenci, mlajši odraslosti in kasneje v življenju.

Spodbujajte trud in vztrajnost

A pozor – trud, ne perfekcionizem. Slednji otroka oropa kreativnosti in povzroča tesnobna občutja. Če otroka usmerjate k perfekcionizmu, ga bo strah ohromil, posledica tega pa bo, da si ne bo upal niti poskusiti. Namesto 'popolnega' rezultata se raje osredotočite na trud. Spodbujajte otroke k preizkušanju in spoznavanju novih stvari, naj stopijo iz cone varnega in naj bodo kreativni, ne da bi se obremenjevali z uspehom ali zmagami.

Odgovarjajte na vprašanja z vprašanji in spodbujajte reševanje problemov

Ko so otroci še majhni, je naša naloga, da jim povemo, kako naj določene stvari naredijo. Z odraščanjem pa morajo konkretne napotke in vodila zamenjati usmeritve. To je za marsikaterega starša izziv, saj je pri tem vedno prisoten tudi manjši ali večji občutek krivde. 

- To bo zanj težko.

- Manj časa bo trajalo, če storim namesto njega.

- Nimam časa za prerekanje.

Zveni znano? A pri tem se pojavlja vprašanje, kje naj otrok sploh dobi priložnost za soočanje s problemi, kritično razmišljanje in samostojnost?

Ko boste prihodnjič želeli nekaj storiti namesto otroka, se zavestno opomnite in dajte priložnost njemu. Ko se pojavi določen problem (težava, izziv), mu dajte priložnost, da najde rešitve. Kako? Na njihova vprašanja odgovarjajte z vprašanji in jih tako spodbudite k razmišljanju. Ne sugerirajte odgovorov, temveč počakajte na njihove odzive.

Namesto, da rečete: "Začni z domačo nalogo ob 15. uri," vprašajte: 

- Kdaj boš začel z domačo nalogo.

- Kako lahko pomiriš sestro, zdaj, ko si ji vzel najljubšo igračo?

- Kakšen je način, da ne boš zamudil na šolski avtobus?

- Kako lahko rešiš slabe ocene? Imaš kakšen predlog?

Namesto dajanja konkretnih rešitev, postavljajte vprašanja. Kljub temu, da vi vodite njihov miselni proces, imajo na koncu otroci občutek, da so prišli do ugotovitve sami. To jim dviga samozavest in občutek, da zmorejo. Nekateri starši zaradi hitrejšega rezultata, utrujenosti, nejevolje, neznanja, raje rešujejo težave sami. A na dolgi rok to spodbuja otrokovo nesamostojnost, kar se lahko izkaže kot problematično ob prehodu v odraslost.

Vključenost v družino je zelo pomembna

Vsaka družina sestoji iz družinskih članov in prav vsak ima svojevrstno in pomembno vlogo. Spodbujajte otroka k vključevanju v družinske rituale, naloge, obveznosti. Naj otrok pospravlja igrače, pomaga pri pripravi mize, pomaga pri nezahtevnih družinskih opravilih, sam poskrbi za pripravo šolske torbe – seveda naj bodo naloge prilagojene njegovi starosti primerno. Z leti pa naj postajajo zahtevnejše tudi njegove zadolžitve. 

Male, a pomembne izbire

Vsak dan smo soočeni z različnimi izbirami. Rdeči čevlji ali modri? Jabolko ali banano? Boš šunko ali sir? Resda so primeri karikirani, a tovrstne odločitve otroku dajejo občutek nadzora, kar vodi k sprejemanju odgovornosti. Mlajšim otrokom lahko ponudimo le dve do tri možnosti, kasneje pa lahko izbiro razširimo na tri ali štiri. Če otroku omogočite možnost izbire, jim nudite tudi podporo pri odločanju, če jo potrebujejo.

Spodbujajte optimizem

Optimizem je gorivo za razvoj neodvisnega duha, vztrajnost in pozitivno naravnanost, kljub temu, da gredo stvari včasih svojo pot. Takšna miselnost pomaga preseči padce, razočaranja in spodbuja k vztrajnosti ter stremljenju k novim izzivom. Optimističen starš bo otroka znal naučiti videti stvari s pozitivne plati, brez pretiranega osredotočanja na padce. 

Struktura kot varnostna mreža

Zagotavljanje strukture dneva, ki pomeni znano in utečeno rutino, pomeni za otroka neke vrste 'varnostno mrežo', ki jo potrebuje za preizkušanje novih stvari v varnem in predvidljivem okolju. To, kar odrasli morda vidimo kot dolgočasen vsakdan in rutino, otroku omogoča okvir, znotraj katerega se počuti varnega in mirnega.