Otrokovi prvi koraki v svet, ki se običajno začnejo s fakultetnim študijem in selitvijo v drug kraj, so lahko zelo stresni – tako zanj kot tudi za starše. O svoji izkušnji nam je zaupal 23-letni Žan, ki se tega mejnika ne spominja prav rad. V nadaljevanju pa si preberite tudi, kako otroku v tem obdobju stati ob strani.
Določen odstotek študentov se v prvem letu študija vrne nazaj domov.FOTO: Shutterstock
Prehod iz srednje šole na fakulteto je eden od večjih v življenju vsakega najstnika. Sploh, če poleg novih študijskih izzivov vključuje tudi selitev v drug kraj. Posameznik se tako znajde v pomembnem obdobju čustvenega osamosvajanja, ustvarjanja nove socialne mreže in soočanju z vsemi izzivi, ki jih prinese študentsko življenje. A roko na srce, kljub temu, da vsako leto v večja študijska središča pride veliko število mladostnikov, se jih določen odstotek vrne nazaj domov. Bodisi zaradi prevelike spremembe, s katero se niso zmogli soočiti, bodisi zaradi neuspeha. O svoji izkušnji vrnitve nam je zaupal danes 23-letni Žan, ki prihaja iz manjšega kraja na Dolenjskem. Takratnega obdobja se spominja kot precej napornega. »Že sama selitev iz periferije je bila zame kar velik zalogaj. Tu pri nas vsak pozna vsakega, potem pa sem naenkrat pristal v Ljubljani. V študentskem domu nisem dobil sobe, zato sem bil primoran poiskati stanovanje, v katerem je že bivalo 5 študentov. Jaz sem prišel kot zadnji. Nekako se nismo ujeli, čeprav ne morem reči, da sem zakompliciran človek. Enostavno ni kliknilo med nami. Mogoče je bil tudi to eden od razlogov, zaradi katerih sem z muko prihajal vsak ponedeljek v Ljubljano. Faks je bil v redu in ne morem reči, da je bil nekaj zahtevnega, saj sem bil sprejet na smer, ki me je veselila. Izpite sem v prvem delu leta opravljal dokaj uspešno. Mi je pa vedno bolj postajala moteča ta izolacija, z bivšimi sošolci smo počasi izgubili stike, saj sem bil edini, ki sem šel študiral farmacevtsko smer. Nekaj časa smo se seveda še družili, potem pa je vsak zaplaval v svoje študentsko življenje. Počasi sem začel postajati osamljen, ’cimri’ so bili po svoje, jaz po svoje, tako da mi ni bilo več prijetno. Saj nekaj časa je čisto ok, ampak na dolgi rok začneš postajati čuden, pojavili so se neki strahovi, tesnoba …,« opiše svoje izkušnje. V nadaljevanju pripovedi nam je še dejal, da je zdržal do marca, nato pa se vrnil domov. »Pač, mesto očitno ni zame. Mogoče delujem kot da sem razvajen, a nisem se dobil, zdelo se mi je nesmiselno siliti v nekaj.«
Najstnik potrebuje potrditev, da se lahko še vedno obrne na starše, ko se počuti negotovo, slabo, žalostno, osamljeno.FOTO: Shutterstock
Iskrena izkušnja mladega fanta ni edina, veliko je podobnih zgodb, ki vključujejo domotožje, morda pomanjkanje socialnih veščin, prevelik študijski zalogaj, pomanjkanje podpore družine, nezdravo čustveno navezanost na starše … Morda se v tem trenutku starši sprašujete, kako v obdobju odhoda na fakulteto pomagati svojemu odraščajočemu otroku.
Prva stvar je, da ne počnete stvari namesto otroka, ki je samostojna oseba, pač pa mu stojite ob strani. To pomeni, da mu pomagate pri stvareh, za katere vas prosi ali vidite, da potrebuje vašo podporo, mnenje, izkušnje ... Naj pa ve, da se lahko kadarkoli obrne na vas, ko potrebuje pomoč ali usmeritev.
Pomembno je, da starš da otroku dobro čustveno popotnico.FOTO: Shutterstock
»Selitev je velika prelomnica, ki preoblikuje družinski sistem in vpliva na njegovo dosedanjo dinamiko. Zato marsikateri starš odreagira zelo čustveno, ko otrok zapušča ’varno gnezdo’. V takšnih trenutkih je ključnega pomena, da otroku ne otežujete situacije s tem, da jočete, mu razlagate, da ne veste, kako boste zmogli brez njega, ali mu celo očitate, da vas zapušča. Na ta način mu samo zbujate občutke krivde in na nek način zadržujete doma, otrok pa se bo v težkih trenutkih vedno spomnil na žalost, ki je spremljala njegov odhod,« nam je razložila Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije in nadaljevala, da »otroka nikoli in nikdar ne podcenjujte ali mu govorite, da dvomite v njegovo zmožnosti učenja in uspeh – če vi ne boste verjeli vanj, kdo potem bo? Otrok potrebuje starša, ki sta vesela njegovih uspehov in prihodnosti, ki je pred njim. Potrebuje tudi zavedanje, da starša verjameta vanj, ne glede na to, pred kakšnimi ovirami in izzivi se bo znašel. Starši lahko dajo otroku zelo močno čustveno popotnico, ki mu bo prišla zelo prav pri prvih korakih osamosvajanja.«
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV