Ko morajo slišati, ne slišijo. Ko ni treba, da slišijo, pa slišijo prav vsako besedo - tudi če so v drugem prostoru. Otroci. 

Otroci velikokrat slišijo starše, ko se ti pogovarjajo o denarju. In po navadi je tako, da so to pogovori, ki potekajo šele takrat, ko nastopijo težave. Slednjih je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj, saj so številni ostali brez dela ali pa so na čakanju. Finančne stiske so se večale, kar kaže tudi podatek ministrstva za delo, da se je v času prvega vala epidemije povečalo število upravičencev do denarne socialne pomoči. 

V kriznih časih so potrebni ukrepi - nekatere družine so se odpovedale počitnicam, zmanjšali so porabo denarja in podobno. Otroci to zaznajo in tudi slišijo, ko se starši pogovarjajo, kako se rešiti iz nastale situacije. In kakor je težko odraslim, je morda še težje otrokom. Manjši ne razumejo, kaj se dogaja in zakaj takšne spremembe, večji se sprašujejo in so v strahu, kaj se bo zgodilo, če starša ostaneta brez dela ... 

Z otroki se je treba o spremembah pogovoriti in jim dati občutek varnosti. Kako torej otroku razložiti nastale krizne razmere in kako odgovoriti na njihova vprašanja?

Majhni otroci veliko slišijo, a ne razumejo

Vi se pogovarjate v kuhinji, otrok gleda risanko v dnevni sobi. Prepričani ste, da ne sliši vajinega pogovora o tem, da ste v finančni stiski. 

Majhni otroci v bistvu slišijo vse, njihova stiska pa se povečuje, saj slišanega ne razumejo popolnoma. Prav tako zaznajo vaš odziv, ko pogledate prejeto položnico, na kateri je visok znesek. 

Ni pošteno do otroka, da sliši stvari, ki jih ne razume popolnoma, vi pa mu jih ne želite razložiti. Če se o tem ne želite pogovarjati z otrokom, potem s partnerjem poskrbite, da vaju otrok resnično ne bo slišal. 

Laganje in prikrivanje povzroča večje stiske

Če vas otrok vpraša, kaj se dogaja, potem povejte resnico, a njegovi starosti primerno. Če boste lagali, vas bo otrok zelo hitro razkrinkal. S tem boste njegovo stisko še povečali. Če boste govorili, da je vse v najboljšem redu in da ni razloga za skrbi, da naj se ne obremenjuje s temi stvarmi, vi pa boste v popolnem krču, strahu in paniki, bo otrok začutil, da nimate nadzora in da od nekje grozi nevarnost, ne bo pa vedel, kakšna in kako resna je ta nevarnost. 

Če vas bo otrok ujel na laži, potem bo izgubil zaupanje v vas. Če pa boste povedali resnico (seveda letom primerno in brez nepotrebnega razkrivanja podrobnosti), potem vam bo zaupal, da boste zadeve uredili. "Ostal sem brez službe, ampak že iščem novo. Potrudil se bom, da jo najdem čim prej. Do takrat pa morava s tvojo mamo/očetom pametno razporejati denar. Za to je potrebno veliko pogovora in načrtovanja." Že nekaj preprostih besed in otrok ve, da vam lahko zaupa. Da sta starša ekipa, ki dela na tem, da bo vse v redu. 

'Kaj pa, če ne bosta zmogla?'

Najstnik že razume veliko več. Ve, da imate kredit, vidi zneske na položnicah ... Če vas najstnik vpraša, kaj pa če ne bosta zmogla, ga ne odslovite. Pogovorite se. Najstniki so namreč izredno občutljivi in morate jim prisluhniti, čeprav menite, da imate že dovolj dela sami s seboj. 

Povejte, kako se počutite

Nič ni narobe, če med pogovorom z otrokom poveste, da vas je prizadelo, ker so vam na primer zmanjšali plačo. Da ste žalostni, da vas skrbi ... A povejte mu tudi, kako mislite zadevo rešiti. Da boste skušali dobiti novo službo, da imate privarčevan denar, s katerim se počutite varno, da boste zaprosili za pomoč ...

Če ne želite pogovora

Če pa ste trdno odločeni, da takšnih zadev ne želite razlagati otroku (ne želite ga obremenjevati, sram vas je ...), potem ne smete dopustiti, da otrok sliši vaše pogovore v sosednjem prostoru ali pa vas vidi v trenutkih, ko imate panične napade in jočete. To resnično ni pošteno do otrok, saj so tako njihove stiske večje, občutek varnosti pa se zmanjšuje. In prav varnost je tista, ki je otrokom zelo pomembna - da ve, da bosta starša tudi v trenutkih krize storila vse, kar je v njuni moči, da zagotovita to varnost.