Sedemletnica: "Poglej, kako sem pisala test. Tukaj sem se zmotila in tukaj, pa še tukaj."

Jaz: "Aha. To, to, pa to, in to ... si pa prav rešila. Na štirih straneh imaš en kup kljukic. Jih ne vidiš?"

Sedemletnica: "Vidim, ampak če ne bi imela teh treh napakic, bi imela vse prav."

Jaz: "Jaz vidim, da si se zelo potrudila, da se je tvoje delo splačalo, da znaš, da zmoreš ... In da si lahko ponosna nase. Si ponosna nase?"

Sedemletnica: "Seveda sem. Sem mislila, da bi bilo lepo, če bi bilo vse prav. Smo sošolci primerjali točke, kdo ima več, kdo manj ..."

Jaz v mojih mislih: "Aha, začelo se je. Tekmovalnost med sošolci."

Očitno je bilo, da je čas za naslednjo stopnjo pogovora. O tem, zakaj ni treba, da je vedno vse prav in da ni nič narobe, da dela napake, se pogovarjamo že od otrokovih ranih let. 

Z možem vztrajava, da je treba določene rezultate dosegati, a najina pričakovanja so zelo realna. Poudarjava, da je treba za rezultate delati: vložiti čas, energijo in trud. Že od otrokovih malih nog ponavljava, da "vaja dela mojstrico, mojstrica pa vajo" ter da "ni nič narobe, če narediš napako, narobe je, če se iz napake nič ne naučiš". 

Tako na hitro, ko slišite ta dva nauka, boste morda menili, da ne gre za nič pomembnega. A iz izkušenj lahko potrdim, da otroku zelo pomagata, saj doživlja manj stresa in frustracij, ni ga strah novosti, raziskovanja, učenja novih snovi ... Ni ga strah delati napak, ki so temelj razvoja in napredka. 

Primer: lani, ko je bila v 1. razredu in je potekalo šolanje na daljavo, je doma vadila branje. Krajše besede so ji šle dobro, že pri treh zlogih pa se je znalo zalomiti. Začeli so se pojavljati nejevolja, jamranje in obupavanje. Da ji ne bo uspelo, je menila. Takrat sem jo vprašala, ali ve, da jaz, njen oče in njeni učiteljici nismo znali brati, temveč smo se tega naučili. Da se nihče od nas ni rodil s tem znanjem, da smo se vsi naučili in potem dolgo vadili – leta in leta. 

Torej – nič se ne doseže kar tako čez noč, brez truda, brez vloženega časa in napora. Želiš rolati? Se boš morala naučiti. Plavati, smučati, igrati kitaro, pisati, računati in brati? Se boš morala učiti. To je proces, med katerim boš delala napake in boš padala, ampak se boš vsakič pobrala in naprej vztrajala. 

Takoj ji je bilo lažje. To, da midva z njenim očetom nisva znala brati, ji je bilo še normalno. Ampak učiteljici?! Njeni vsevedni, popolni učiteljici nista znali brati (pisati in računati) ter sta se morali učiti, truditi in delati? Ja, takoj ji je bilo lažje in iz zatikanja pri branju več ni delala tragedije. Kmalu po tem spoznanju ji je steklo tudi branje daljših besed. 

Otroci, ki mislijo, da morajo biti popolni, imajo večje tveganje za težave z duševnim zdravjem, kot so depresija, tesnobne motnje, motnje hranjenja. Več o tem: 

Pogovori o napakah

Že zelo zgodaj smo se začeli pogovarjati tudi o napakah. Ko smo bili (časi pred epidemijo) v neki restavraciji, je naša hči z roko zadela ob kozarec vode in nenadoma je bilo vse mokro – miza, ona in jaz. Sledilo je moje vprašanje, ali je bilo to slučajno ali namerno. Bilo je slučajno, je odgovorila, in začeli smo pospravljati. In takrat sem zaznala neko čudno tišino in mir okoli nas. Pogledala sem in opazila, da so nas vsi napeto gledali – otroci in starši. 

Hčerko sem preoblekla, saj sem takrat še vedno povsod nosila rezervne obleke, sebe pa sem malo posušila pri sušilniku za roke. Torej, nič hujšega, nobene drame. Ko sva se vračali k mizi, ji je en fantek skozi smeh rekel, da bo zdaj kaznovana. Hmm, sem si mislila, le zakaj bi jo kaznovala? Saj se tudi meni zgodi, da kaj polijem, razbijem ... Možu tudi kaj zleti iz rok. Naredila je napako oz. še vedno ni imela razvitega občutka za prostor. Se je pa naučila, da mora malo bolj paziti na svojo okolico. 

Ko sva se o tem pogovarjala z možem, mi je povedal, da je v prostoru začutil napeto vzdušje, saj so očitno vsi pričakovali dramo – moje kričanje, kaznovanje, živčnost, otrokov jok, kreganje ... Drame pa kar ni bilo od nikoder. Ker v bistvu je tudi ni. Bi se tudi tako obnašali do prijatelja, ki bi vas slučajno polil in bi bilo jasno, da mu je žal, tako kot je bilo to videti pri mojem otroku? Ne, do prijatelja se ne bi tako obnašali. Zakaj bi se torej do otroka?

Na Cekin.si smo večkrat poudarjali, kako pomembna je psihološka varnost. Sicer smo pisali o psihološki varnosti na delovnem mestu, a ta je še kako pomembna v družini. Kako naj se otrok razvija, uči, raste, če pa ne sme storiti prav nič narobe, če mora biti popoln in brez napak? Ne gre. Za razvoj, napredek in doseganje uspehov so potrebne tudi napake. 

Tekmovalnost

In sedaj pogovor o tekmovalnosti. Nikoli prej ni bilo potrebe, da bi se pogovarjali o tem. Očitno pa se je med sošolci ta že pojavila. 

Prvo, kar sva ji povedala (in zavedava se, da bo teh pogovorov še veliko), je to, da dela zase. Ne za mamo in očeta, ne za prijatelje in sošolce ... temveč le in izključno zase. Njeni dosežki so njeni, prav tako napake. 

Skušala sva ji tudi razložiti, da je vsak posameznik zgodba zase in da nekomu leži matematika, drugemu spoznavanje okolja. Kakršna koli primerjava je brez smisla, saj ima vsak različne interese. Dosežki so osebni. Nekomu, ki mu matematika ne gre, je že doseženih 45 točk od možnih 70, ogromen uspeh, na katerega bo zelo ponosen. Točke kot take ne povedo veliko. Pomemben je trud. 

Ja, vem, starši mi boste sedaj odgovorili, da bom že videla, ko bo prišel čas izbire srednje šole, mature in morda vpisa na fakulteto. Takrat bodo točke pomembne, boste rekli. Ja, razumem. Ampak takrat bo hči že zelo dobro razumela, da to počne zase in ne zame, za očeta ali za sošolko Urško ali sošolca Blaža. Če se bo trudila, se bo trudila zase, dosegala bo rezultate zase in trud bo vlagala v tisti poklic, ki ga bo sama izbrala. Midva z njenim očetom sva tukaj le zato, da ji varujeva hrbet ter da ji pomagava, ko bo naju prosila za pomoč. Seveda sva vesela njenih dosežkov in sva žalostna ob njenih neuspehih. Ko bo prinesla domov prvo enko, bo to njena enka. Ona jo bo morala popraviti, ne midva. 

Govorila sva ji, naj si postavlja cilje, ki jih želi doseči. Naj razmišlja o osebnih izzivih. Ne pa o tem, ali bo na testu premagala Urško ali Blaža.

Moj nasvet, ki ga lahko upoštevate ali ne, je, da otroku ne "težite" zaradi nepomembnih stvari. Ena točka gor ali dol na testu, peto mesto na tekmovanju, zadnje mesto na krosu ... Če v cilj priteče zadnji, mu boste rekli kaj? Da je zanič? Da je to popoln neuspeh? Da se ga sramujete? Otrok se je potrudil in dal je vse od sebe. To je v danem trenutku najpomembnejše. Morda pa mu tako popolnoma ustreza in se raje posveča plavanju, kjer dosega dobre rezultate. Ali pa piše odlične proste spise ali rešuje najtežje matematične naloge. 

Otroci v osnovi razumejo, da jih zanimajo različne stvari in da niso v vseh popolni. Odrasli smo jim vcepili v glavo, da morajo takoj sedaj znati prav vse, kar se zahteva od njih. Oprostite, ampak tudi jaz sem potrebovala čas, trud in veliko dela, da sem se naučila uporabljati orodja za delo, ki ga opravljam. Tudi mi odrasli nismo v prav vsem perfektni. Zakaj torej to zahtevamo od otrok?