Seveda je treba otroka spodbujati, da se potrudi. Je pa razlika, ali je z enko oz. dvojko ocenjen zaradi tega, ker se noče učiti, ali pa zaradi tega, ker mu določen predmet enostavno ne gre. Če ima otrok pri drugih predmetih dobre ocene, le pri enem pa mu ne gre, se najverjetneje zaradi tega slabo počuti. Tako da mu bo le še huje, če boste na njega pritiskali še vi. Prisluhnite mu, skušajte ga razumeti, motivirajte ga in spodbujajte ... Nežno in brez pritiskov, še najmanj pa brez obtoževanj. 

Če ste kljub temu zaskrbljeni, pa preberite, kaj so ugotovili novinarji spletne strani Bright Side skupaj s psihologi. Ukvarjali so se z vprašanjem, zakaj so pogosto tiste osebe, ki so v šoli imele povprečne ocene (marsikateri starši bi rekli, da so to slabe ocene), kasneje v življenju uspešnejše od odličnjakov. 

- Ne obremenjujejo se z ocenami

Marsikateri odličnjak je zelo obremenjen z ocenami. Najverjetneje ste tekom vašega šolanja vsaj enkrat doživeli, da se je sošolec odličnjak jokal zaradi štirice, ki jo je dobil na testu. Otroci so še vedno (morda celo bolj, kot smo bili mi) obremenjeni in pod pritiski, da morajo imeti le odlične ocene. Če jih nimajo, niso uspešni. Torej je merilo uspeha ocena, in sicer le tista najvišja. Pogosto se zgodi, da tudi petica ni dovolj - na testu želijo dobiti vse možne točke. 

"Slabši" učenci ne potrebujejo ocene, da bi dokazali svoj uspeh. Pri doseganju ciljev ne iščejo potrditve v drugih ljudeh ali ocenjevanju. Bolj se osredotočajo na to, ali so oni zadovoljni s tem, kar so dosegli. Tako kot smo tekom našega šolanja videli, kako odličnjak joče zaradi štirice, smo videli tudi sošolca, ki je skakal od sreče, saj je pri fiziki, ki mu nikakor ni šla, dobil trojko. 

- Ne trudijo se z vsemi močmi pustiti (pre)dober vtis na drugih

Odličnjaki se pogosto z vsemi močmi trudijo navdušiti učitelja, čeprav gre za predmet ali temo, ki jim ni pri srcu in jih v bistvu sploh ne zanima. "Slabši" učenci se ne trudijo očarati drugih. Nikogar. Spoštujejo učitelje, a sprejemajo tudi dejstvo, da jih določene teme in predmeti ne zanimajo. Potrudili se bodo, učili se bodo, a ne zato, da bi pustili dober vtis na učitelju. 

- Ne delajo vsega sami

Odličnjaki pogosto menijo, da bodo nalogo najbolje opravili le, če jo bodo delali sami. Tako imajo popolno kontrolo in ne potrebujejo nikogar. Morda bodo nalogo res opravili odlično, a timsko delo jim bo velika neznanka. Prav delo v kolektivu, sodelovanje ter medsebojna pomoč in dopolnjevanje je tista veščina, ki jo delodajalci pričakujejo od zaposlenih. 

Na delovnem mestu je tudi dobro razumeti, da ne morete vsega postoriti sami. Delo se mora razporejati med člane kolektiva. Tisti, ki želi vse postoriti sam, bo hitro izčrpan ali bo celo pregorel. 

- Dopuščajo si nepopolnost

Želja po stalni popolnosti izčrpava. Takšno življenje je naporno, saj je ideja o tem, da ste popolni prav v vsem, nemogoča. Perfekcionisti ponavadi pritiske še povečujejo, tako da so na koncu pogosto že popolnoma nerealne. Na koncu bodo delali stvari, ki jih sploh ne marajo, a skozi leta nizanja "uspehov" sploh ne bodo opazili, da so zabredli. 

Otroci, ki nizajo uspehe in so osredotočeni le na uspehe, bodo pogosto končali kot nezadovoljni odrasli. Ne gre le za nizanje uspehov, temveč tudi za uživanju v procesu doseganja uspeha. In kot že rečeno - ne moremo biti top uspešni prav v vsem. 

- Ne silijo v stvari, ki jih ne zanimajo

"Slabši" učenci bodo že zelo zgodaj sprejeli dejstvo, da jih nekatere stvari zanimajo bolj, druge manj, nekatere pa sploh ne. Učili se bodo, a določenim temam se bodo posvetili bolj, saj jih bodo iskreno zanimale. 

Če pa otrok pravi, da ga prav vse v vseh šolskih učbenik enako zanima ter niza petke, potem bi lahko starši razmislili, zakaj je temu tako. Otrok je torej najverjetneje spet osredotočen le na končni cilj (petka). Povprašajte otroka, kateri predmet mu je najbolj všeč in zakaj. Kaj mu je pri tem predmetu všeč in kaj ne. Hitro boste ugotovili, kakšen je vaš otrok. 

- Ukvarjajo se tudi z drugimi stvarmi, ne le z domačimi nalogami 

To, da se otrokovo življenje vrti le okoli šole, učenja in domačih nalog, ni dobro. Tako kakor vaše življenje ni le služba. 

Otroci preživijo osem ur v šoli, pridejo domov in se učijo, delajo domačo nalogo. Tudi med vikendom in prazniki. Si predstavljate, da tako živite vi? Delate osem ur, greste domov in še naprej delate. Delate tudi med vikendom in prazniki. Tudi če imate svoje delo zelo radi, takšno življenje ni zdravo. 

Tako kot se vi želite spočiti, sprostiti in napolniti z baterijami, to želijo tudi otroci. Otrok se mora odklopiti od šolskih obveznosti, se družiti s prijatelji, ukvarjati športom, se gibati na svežem zraku, plesati, poslušati glasbo ali igrati na instrumente, brati, lenariti, poležavati, kuhati, pospravljati ...

Številni odličnjaki se zelo težko sprostijo in odklopijo od šolskih obveznosti. Pogosto so napeti in tudi če se ukvarjajo z drugimi dejavnostmi, je to znova nekaj, kjer je pomemben le odličen uspeh in najboljši rezultati. Pogosto se zgodi, da se v odrasli dobi ves čas pehajo le ta odličnimi rezultati. 

- Sprejmejo tudi neuspehe

Vsi poznamo vsaj eno osebo, ki težko sprejema neuspehe. Tudi najmanjše napake jih vržejo iz tira in obup. 

Naučite otroka, da zna sprejeti tako dobro kot slabo oceno. Enica na testu ne pomeni konca sveta. Je le slaba ocena, ki jo je treba popraviti. 

Učenci, ki dobijo tako odlične kot nezadostne ocene, slabše in boljše, se bolje spopadajo s stresom, tudi v odraslem življenju. Razmislijo, kaj je šlo narobe in poiščejo rešitev za nastalo situacijo. 

- Pripravljeni so tvegati

Tisti, ki kot učenci niso bili vedno uspešni, so iskali rešitve in se prilagajali nastalim razmeram. Več so tvegali, testirali, se prilagajali ... Kar je odlična izkušnja za odraslo življenje. Znajo prisluhniti sebi, svojim željam in tvegajo.