Slovenci po ocenah avstrijskega ekonomista Friedricha Schneiderja utajimo od osem do 10, po ocenah statističnega urada pa nekaj manj kot štiri milijarde letno. Številke se razlikujejo zaradi različnih metodologij, so pa vse visoke in s tem denarjem bi lahko marsikaj izboljšali. Na primer zdravstvo, pa še bi ostalo. V zdravstveni blagajni je namreč letno okoli tri milijarde evrov in po ocenah ZZZS bi se lahko Slovenija že z dodatnimi 450 milijoni evrov letno približala razvitejšim državam.

Posledice sive ekonomije 'Manjkajoči del':

Siva ekonomija je torej tudi vaša težava, saj je "izgubljeni" denar v bistvu vaš denar. Davki se namreč uporabljajo za plačevanje dobrin, ki jih koristijo vsi. Z njimi se financira pokojnine, socialno zaščito, zdravstvo, izobraževanje, javni dolg, kmetijstvo, transport, trgovino, javni red, varnost, rekreacijo, kulturo, religijo, okolje in prostor, obrambo ...

Za lažjo predstavo: danes je osnovno šolstvo brezplačno. Brez davkov pa bi morali starši za šolarja plačati 4000 evrov šolnine letno oziroma 20 evrov vsak dan. Precej, kajne?

Brez davkov bi bila Slovenija eno veliko smetišče brez urejenih cest, brez brezplačnega šolanja, brez javne razsvetljave. Iz pipe bi tekla blatna voda, nogometna igrišča s polomljenimi goli bi zaraščala trava. Zdravniki nas ne bi zdravili, policisti nas ne bi varovali, učitelji ne bi učili, gasilci ne bi gasili požarov. Vladal bi kaos.

Bilo bi približno tako:

Nekoč so poznali davke na brado, dušo in pogrebe

Plačevanje davkov sega v same začetke sodobnih civilizacij. Na samem začetku je na primer kmet dal del pridelka vladarju, ki je zato vzpostavil vojsko za varovanje. Obdavčeni so bili živina, čolni, ribolov, trgovanje, pogrebi, nato tudi zlato in srebro. Pozneje so z davkom na sol obdavčili vse, z davkom na parfum bogate. Imeli so tudi davek na igralne karte in kocke, pa celo davek na dušo za financiranje vojske.

Včasih so davke "izkoristili" za izboljšanje higiene in tudi podobe državljanov. V carski Rusiji so na primer obdavčili brado, da bi prisilili moške k rednemu britju. Razlog: uši in slaba higiena. Danes se razmišlja o obdavčitvi plastičnih vrečk, da bi jih čim manj uporabljali ali celo izkoreninili.

Denar v javne blagajne pride z različnih virov. Največ, 33 odstotkov, prinesejo prispevki za socialno varnost. Sledijo davek na dodano vrednost (20 odstotkov), dohodnina (13 odstotkov), trošarine na tobak, alkohol in gorivo (10 odstotkov). Iz Evropske unije dobimo sedem odstotkov, tri odstotke prinaša davek od dohodka pravnih oseb in dva davki na nepremičnine. Drugi dohodki predstavljajo 12 odstotkov.

Če bomo nosili na isti kupček, bomo imeli veliko

Na finančni upravi se trudijo povečati davčno kulturo in prepričani so, da je pravi način začeti pri mladih. Na obisk so povabili ljubljanske osmošolce, ki so na začetku povedali, da o davkih niso veliko slišali, če pa že, jih dojemajo kot nekaj negativnega.

Stojan Glavač iz finančne uprave jim je pomembnost plačevanja dajatev skušal približati z zgodbo o gradbincu in delavcu. Prvi je imel registrirano gradbeno podjetje, v katerem je med drugim zanj delal na črno zaposlen starejši delavec. Plačeval mu je na roke, zanj ni odvajal prispevkov. Nekega dne se je delavec poškodoval. Ni mu pripadala plačana bolniška, ni dobil odškodnine, ni mogel invalidsko v pokoj. Gradbinec ni mislil nanj, temveč samo na lasten zaslužek. In zavedati se je treba, da je imel samo on koristi od zaposlovanja na črno; edini je pridobil in zaslužil.

Ko so osmošolci izvedeli, da jim delo in zaposlovanje na črno ter siva ekonomija jemljejo prihodnost, ne morem reči, da so si premislili. So pa gotovo pomislili, da morda davki le niso tako zelo slabi. Začeli so se spraševati, ali bodo dovolili, da jim utajevalci davkov res vzamejo prihodnost. Njihovo naslednje vprašanje je bilo, kaj lahko sploh storijo? In odgovor je na dlani - za začetek naj zahtevajo račun in podučijo starše. Nato pa samo še naprej.

Kot mati o davkih razmišljam tudi malo drugače. Moja sinova se večkrat spreta zaradi igrač. Tarnata in tožita "to je moje, on mi je to vzel, jaz sem to dobil za rojstni dan". Takrat jima vedno znova ponovim besede: "Fanta, če bosta nosila na skupni kupček, bosta imela veliko. Če bosta nosila vsak na svoj kupček, bosta imela manj, malo, premalo, nikoli dovolj."

Res verjamem, da bomo imeli veliko, če bomo vsi nosili na isti kupček. Tako kot na primer v skandinavskih državah, kjer utaja davkov ni nacionalni šport in ki jih tako zelo radi navajamo kot vzor, ko se pogovarjamo o njihovih plačah, standardu, kakovosti življenja. Če bomo vsi nosili na isti kupček, si bo država morda lahko privoščila znižati nekatere davke, za katere lahko resnično rečemo, da so previsoki. Tako kot je odpravila davke za regres. Razmišljate v podobno smer?