Nekaj "splošnih" slabih lastnosti, navad ali vzorcev obnašanja šefov je namreč enostavno opaziti, a kako prepoznati "toksičnega" šefa, tudi ko se ne zdi, da je tak?

Spletna stran CNBC je podrobneje preučila to težavo in se posvetovala s Kevinom Leggom iz podjetja Sage, ki pomaga oblikovati in razvijati učne načrte za usposabljanje na delovnem mestu.

Slabi šefi so večinoma prezahtevni, preglasni, pasivno agresivni, obstaja pa tudi tista skupina, ki svoje namene nekoliko bolj spretno prikriva. Z drugimi besedami, so bolj zahrbtni kot prva skupina. Takšni šefi so najpogosteje te tri vrste ljudi:

1. Šefi, ki ne vodijo: Legg meni, da so ti šefi celo bolj škodljivi za zaposlene kot mikromenedžerji, ki so zahtevni in delavcem ves čas stojijo za hrbtom. Ti šefi menijo, da je njihovo vodenje, ki je v bistvu odsotno, vrlina. Ponavadi njihov način (ne)vodenja rušilno vpliva na podjetje in kolektiv ravno v času največjih izzivov. Taki šefi namreč ne znajo sprejeti težkih odločitev, ne znajo prevzeti odgovornosti za odločitve in nekateri celo ne vedo, da bi morali ukrepati. 

2. Šefi, ki ves čas govorijo: O sebi meni, da je edini, ki je sposoben in ve, kako se mora delati. Drugih ne posluša, sliši le sebe, saj meni, da je najpametnejši. 

"Verjamejo, da morajo nenehno kritizirati svoje zaposlene in radi vsake toliko skličejo sestanke ekipe. Nevarno pri tem vedenju je, da bo ohranilo kulturo, v kateri zaposleni prenehajo jemati svojega šefa resno," je za CNBC dejal Legg. 

3. Šefi, ki so ekstremno (lažno) prijazni: Take šefe je zelo težko razkrinkati. Ves čas so prijazni, vsem gredo na roko, so zelo ustrežljivi ... Toda!

Gre za nadrejene, ki v bistvu niso za vodilne položaje. Prijaznost nadrejenih je izjemno pomembna, a tukaj govorimo o lažni prijaznosti, ko šefi nimajo vodilnih veščin. Obnašajo se, kot da so z zaposlenimi prijatelji, z njimi se družijo v pisarni. Legg poudarja, da je treba začrtati jasne meje med nadrejenimi in podrejenimi.