Primer nemškega para iz kraja Plau am See v Nemčiji odpira vprašanja o sistemu socialne podpore in percepciji delovne etike v sodobni družbi. Ta posameznika že več let prejemata državno pomoč, znano kot državljanski dodatek (Bürgergeld), in javno izjavljata, da se aktivacija na trgu dela zanju ne zdi sprejemljiva opcija. 

Njuno stališče, da namerno zavračata iskanje zaposlitve, ker ne želita opravljati dela ali slediti standardnim dnevnim rutinam, je bilo izpostavljeno tudi v nemških medijih, kar je sprožilo razprave o smislu in obveznostih znotraj sistema socialnega varstva, ki ga financirajo davkoplačevalci.

Življenje brez obveznosti: par, ki raje počiva

Omenjeni par na nemški televiziji ni skrival zadovoljstva nad svojim trenutnim statusom. Nico in Janine sta poudarila, kako uživata v pomanjkanju delovnih obveznosti in finančni varnosti, ki jima jo zagotavlja država, ne da bi morala zato delati. Janine je ob tem izjavila, da živi "za vsak dan sproti" in nima dolgoročnih načrtov; preprosto sledi dnevnemu toku in vidi, kaj prinaša prihodnost. Ta odsotnost strukturiranega načrtovanja ali potrebe po načrtovanju delovne prihodnosti močno odraža njun odnos do zaposlitve, ki ga dojemata kot omejujočega.

Osrednja utemeljitev njunega neodločnega stališča do dela leži v njuni zavestni odločitvi, da aktivno ne iščeta zaposlitve. Janine argumentira, da se raje prepušča sprostitvi na kavču in spi, kadar koli to želi, saj ceni neomejeno svobodo, ki jo prinaša odsotnost delovnih obveznosti. Nico dodaja, da je cenovna razlika, ki bi jo prinesla zaposlitev – navaja okoli 200 do 300 evrov več prihodka – preprosto premajhna v primerjavi z zahtevami in pritiski, ki jih prinaša redna zaposlitev. Uporabil je primerjavo, da zanj ni vredno, da bi za ta znesek moral "stati in se vesti kot pes", s čimer je nazorno opisal svoje doživljanje delovnih zahtev in odnosov na delovnem mestu.

Kaj pa tisti, ki ju financirajo?

Še bolj provokativno deluje njuno stališče do tistih, ki z davki financirajo sistem socialne podpore. Par ne zaznava nobenega moralnega ali etičnega problema v tem, da je finančno povsem odvisen od nemških davkoplačevalcev. Ravno nasprotno, njun pogled na situacijo je, da je to zanju ugodna okoliščina. Njuno argumentacijo podpira možnost prejemanja državnih sredstev, hkrati pa jima to omogoča popolno diskrecijo pri koriščenju letnih dopustov. Nista namreč vezana na delodajalca, od katerega bi morala prositi za odobritev dopusta, kar jima daje svobodo oditi na počitnice, kadar koli se jima zahoče.

Argumentacijo Janine dodatno podpira primerjava s hipotetično zaposlitvijo. Sprašuje se, zakaj bi se odpovedala vsem tem "beneficijam" in finančnim podporam, ki jih sedaj prejema, če lahko živi na tak način. V primeru zaposlitve bi sicer morda prejela plačan del dopusta od delodajalca, a po drugi strani bi s tem verjetno izgubila precejšnjo številko subvencij in dodatkov, ki jih zdaj zagotavlja država. To jasno nakazuje, da finančna spodbuda za delo, vsaj z njune perspektive, ni dovolj velika, da bi odtehtala udobje in svobodo, ki jima jo nudi življenje od socialne pomoči.

Debata: Sistem podpore in upravičenost do nje

Primer omenjenega para sega globlje od zgolj individualne življenjske izbire. Odpira pomembne družbene in ekonomske dileme, povezane z namenom in delovanjem sistemov socialne države. Ti sistemi so prvotno zasnovani za zagotavljanje mreže varnosti tistim, ki začasno ali trajno niso sposobni skrbeti zase – zaradi bolezni, invalidnosti, izgube zaposlitve kljub prizadevanju ali drugih nepredvidenih okoliščin. 

Namen socialnih transferjev je nuditi dostojno preživetje in po možnosti omogočiti vrnitev na trg dela. Ko pa posamezniki, ki so potencialno sposobni za delo, odkrito izjavijo, da dela ne iščejo in ne nameravajo iskati, ter da v svoji odvisnosti od javnih sredstev ne vidijo težave, to vzbuja resna vprašanja o zlorabah, pomanjkljivostih sistema, o etičnih odgovornostih in o tem, kje ležijo meje solidarnosti znotraj skupnosti.

Poleg obremenitve za javne finance – ki se v primerih zavestnega izkoriščanja sistema občutijo še bolj izrazito, saj gre za sredstva, namenjena tistim v dejanski potrebi – primer iz Nemčije sproža razprave o splošni družbeni pogodbi. Ta 'pogodba' običajno predvideva, da posamezniki prispevajo k družbi s svojim delom in skozi davke, v zameno pa država zagotavlja javne storitve in socialno varnost v primerih nesposobnosti za delo. 

Primer Nico in Janine predstavlja odmik od tega načela, saj zahtevata socialno varnost brez namena prispevati, vsaj skozi delo na trgu dela. To postavlja pod vprašaj, kako bi sistemi socialne države lahko učinkoviteje motivirali k zaposlitvi ali pa vsaj jasno ločili med tistimi, ki dela ne najdejo, in tistimi, ki dela aktivno ne želijo, hkrati pa ohranjali osnovno humanitarno vlogo pomoči najbolj ranljivim članom družbe.

Vir: Fenix magazin in Dnevno

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s svojimi prijatelji! 

Najbolj brane novice: