Marija Jakopin: gozdarka, ki v prostem času piše kriminalke

Direktorica Gozdnega gospodarstva Les, Marija Jakopin, je spregovorila o izzivih žensk v tradicionalno moškem poklicu, o prihodnosti slovenske lesne industrije, pasteh zakonodaje, vpeljavi umetne inteligence v analogno okolje ter o pomenu gozda za prihodnost človeštva.

V družini smo razmišljali, kdo se bo ukvarjal s podedovanim gozdom. Imeli smo izbiro, da prevzame kdo od nas ali pa poiščemo nekoga zunanjega. Ker je v gozdarstvu težko najti poštenega upravnika, smo se odločili, da se eden od nas prelevi v gozdarja.

Mislim, da mi je pri prehodu v nov poklic prav prišlo več stvari. Zagotovo študij matematike, ki človeka opremi s sposobnostjo analitičnega reševanja najrazličnejših problemov. Pa tudi to, da sem imela že nekaj izkušenj z vodenjem iz dotedanje zaposlitve. Koristna je bila naravoslovno-speleološka naravnanost moje primarne družine – velik del otroštva sem preživela v gozdovih Notranjske, saj sta oče in mama raziskovala jame. Oče je matematik in jih je meril, mama je biologinja in je raziskovala jamske hroščke. Tako sem se z njuno pomočjo naučila spoštovati gozd in ga zaradi mnogih ur opazovanja bolje razumela. Gozd je zame domač prostor.

Zavedam se svojih omejitev in prednosti, ki so posledica ženskega spola. V gozdu fizične omejitve zagotovo bolj pridejo do izraza kot v IT-sektorju, kjer se večino časa sedi na udobnem stolu. Ker sem drobne postave, imam omejen nabor del, ki jih lahko izvajam.

Na primer: že obžetev praproti mi predstavlja napor, zato jo izvajam z leskovo palico, medtem ko sodelavec lahkotno vihti mačeto in po dveh urah ni niti malo utrujen, česar zame ne morem trditi. Prednost ženske psihe pa je gotovo talent za skrb. Mislim, da ženske bolje obvladamo skrb za živ organizem, kar gozd nedvomno je.

Sem pa seveda naletela tudi na nelagodje pri kakšnih zelo tradicionalnih moških, ki jim ni bilo prav, da ženska stopi v "moške čevlje". To sem rešila z ignoriranjem. Ne vem, če je bila to najboljša strategija, a za pomoč pri tovrstnih težavah drugih se ne počutim poklicana.

Po osamosvojitvi je večina večjih lesnopredelovalnih podjetij propadla, zato nam ta veja industrije manjka. Imamo nekaj manjših, inovativnih, butičnih zgodb o uspehu, a ostajajo priložnosti za večje zgodbe, na primer za sodobno, zasebno žago in sušilnico lesa.

Naša lesnopredelovalna podjetja trenutno težko konkurirajo odkupnim cenam tujcev. Že na bližnjem Hrvaškem najdemo podjetnika, ki je zgradil sodobno, konkurenčno žago in še plinarno, s katero proizvaja energijo iz odpadnega materiala. Vzpostavil je tudi dobre stike z Bližnjim vzhodom, kjer so ugodne cene lesa.

Avstrija ima tehnološko zelo napredne žage za predelavo iglavcev – tam vsak hlod celo skenirajo z rentgenom in tiste z morebitnimi ostanki streliva zavrnejo, da ne bi poškodovali žage. Skoraj vsa Slovenija svoje iglavce vozi tja. Italija pa medtem prednjači v predelavi lesa v kuriva.

Na pohodu so tudi Kitajci; zaradi praznih povratnih kontejnerjev iz Evrope je transport hlodovine tja praktično zastonj. Kitajski kupci zato odkupijo večje količine, so cenovno zelo privlačni in manj strogi pri razvrščanju lesa v kakovostne razrede. Na primer, slovenski lokalni izdelovalci suhe robe odkupijo le bukev brez ali z zelo malo rdečega srca (napake v središčnem delu hloda), Kitajec pa jo uvrsti v najvišji kakovostni razred. Tako se prodajalci okroglega lesa znajdemo v precepu.

Podnebne spremembe in invazivne tujerodne vrste se za zdaj poznajo predvsem v večjih državah, denimo na Češkem, kjer podlubniki povzročajo velike težave. Ko je tam država pomagala pri hitri sanaciji in subvencionirala stroške poseka in spravila, so močno vplivali na evropski trg z lesom. Tudi naši odkupovalci so kupovali vagone češkega lubadarskega lesa in ga preprodajali dalje. Slovenija je k sreči premajhna, da bi se nek vetrolomček poznal na globalnem trgu.

Zakonodaje za lesno industrijo ne poznam dobro, gozdarsko pa vse bolj. Ustanovili smo društvo, v katerega smo se vključili skoraj vsi večji lastniki gozdov, saj nas je presenetilo, da se je pred kratkim Zakon o gozdovih spreminjal bolj tiho kot pride medved na krmišče.

Glavna težava zakonodaje je v globalizaciji. V Sloveniji imamo še iz prejšnje države uzakonjeno sonaravno, večnamensko gospodarjenje z gozdovi. Koncept je načeloma dober, a ne upošteva prehoda v tržno gospodarstvo, saj gredo izpad dohodka zaradi sonaravnosti in stroški večnamenskega gospodarjenja na račun lastnika. Avstrijski lastnik lahko na svoji posesti izvaja goloseke in sadnjo (plantažni sistem), kar je pri nas strogo prepovedano in, če prav vem, upravljavca spravi celo za zapahe.

Naš sistem posnema pragozd, kar pomeni, da občasno posekamo drevo in nato čakamo, da se na "luknji" zasemeni nov gozd. Postopek ponovimo čez desetletje in posekamo še nekaj odraslih dreves. Takšna pridelava je precej dražja kot plantažni sistem, a naš les vseeno kotira na istem trgu. Obenem imamo dodatne omejitve – za vsako tržno zanimivo drevo (debelejše od 10 centimetrov) moramo poklicati revirnega gozdarja ter se z njim pogajati, ali ga lahko posekamo ali ne. Tudi če imamo visokošolsko izobrazbo in živimo od gozda, nam država ne verjame, da bomo zakonito sekali.

Po drugi strani večnamenskost pomeni tudi prost dostop za vse. Dopustiti moramo tudi nabiranje plodov in zelišč. Število obiskovalcev skokovito narašča, kar ni dobro za gozd. Pri šibkem državnem nadzoru to pomeni, da v našem gozdu naletim na avtodom z italijanskimi tablicami, v katerem kar sproti vlagajo jurčke in druge gobe. Po tednu dni je gozd izropan. Če jih opozorim, dobim v zameno posmeh in mednarodni pozdrav s sredincem.

Možnosti je več. Dr. Marko Kovač je na enem izmed dogodkov Gozdarskega inštituta predlagal delitev gozdov na proizvodne, naravovarstvene in rekreativne. Sonaravno gozdarjenje bi lahko nadomestili s subvencijami. Mag. Robert Režonja s kmetijskega ministrstva je predlagal evropski certifikat za sonaravno pridelan les, ki bi bil obvezen pri javnih naročilih. Tako bi vsaj javne organizacije (šole, zdravstvo ...) morale kupovati sonaravno pridelan les. Potrošnike bi morali bolje ozaveščati. Imamo certifikate PEFC in FSC, vendar pri nas kupec nikoli ni ponudil višje cene zaradi certifikata. Niti vprašal me ni, če ga imam.

Sama sem pristaš sonaravnega gospodarjenja. Če obstaja način, da čim manj obremenjujemo naravo, je etično, da ga izberemo. Sonaravno gospodarjenje bi morali uzakoniti povsod po svetu.

Pri nas smo pripravili desetletni načrt po sestojih, da vemo, kdaj in kje izvajati sečnjo in gozdnogojitvena dela, pri čemer ob vetrolomu ali podlubnikih prilagodimo načrte in smo spet pripravljeni. Zaradi padca cen okroglega lesa, predvsem drv zadnje leto in pol praktično ne sekamo. Zato smo načrte prestavili za dve leti in bomo nadaljevali jeseni, ko se obeta dvig cen.

Kot nekdanja razvijalka programske opreme in navdušenka nad IT-tehnologijo sem hitro uvedla geografski informacijski sistem (GIS). Zaradi disleksije sem imela veliko navigacijskih težav, tako da je bil neobhoden. V njem beležimo vse: načrte, odprta sečišča, gozdnogojitvena dela, padla drevesa ali lubadarice, kandidate za licitacijo, meje parcel, nahajališča odpadkov, nadzorne kamere ipd.

Pričakujem, da bo IT tehnologija kmalu preplavila tudi gozdarstvo, sicer tradicionalno bolj analogni svet. Na Zavodu za gozdove že testirajo odkazilo drevja na računalniku. Pri nas se medtem spogledujemo z AI-razpoznavanjem odkazila, torej da med odkazilom več ne pišemo na list, katere debelinske razrede in drevesne vrste smo odkazali za posek, temveč AI "posluša", katere vrste in debelinske razrede označimo, in sproti izdela evidenco.

Gozd opravlja številne funkcije in ima velik potencial za povezovanje z drugimi gospodarskimi sektorji, kot so turizem, trajnostno gradbeništvo in raziskovalna dejavnost. V preteklosti smo pogosto prezrli dragocene storitve, ki jih nudi gozd, danes pa njegov pomen vse bolj prepoznavamo. Pri iskanju novih priložnosti in možnosti monetizacije pa je ključno, da ohranimo naravno ravnovesje, zdrav ekosistem in odgovoren odnos do okolja.

Možnosti za diverzifikacijo v gozdarstvu je veliko. Ena od ovir pa ostaja zakonodaja; v Sloveniji denimo gozdne površine ni mogoče enostavno nameniti pridelavi kostanja ali proizvodnji javorjevega sirupa, kot to počnejo ponekod v tujini. Pri nas je najprej potrebna sprememba namembnosti v kmetijsko zemljišče, kar omejuje inovativne pristope in podjetniške pobude.

Povezovanje z zelenim turizmom se že uresničuje; ljudje vse bolj iščejo doživetja v naravi, saj jih privlačita gibanje na svežem zraku in stik z gozdom. Smiselno bi bilo določene gozdove namensko usmeriti v rekreacijo, izobraževanje ali turizem, saj bi bila takšna raba tudi lažje obvladljiva za lastnike.

Tudi sama sem razmišljala o možnostih povezovanja gozdarstva s turizmom. Porodila se mi je ideja, da bi obiskovalci v naših gozdovih izbrali drevo, ki jim je posebej pri srcu. Ko bi prišel pravi čas, bi iz izbranega drevesa prejeli ročno izdelan kos pohištva – na primer mizo iz bukve, ki bi jim jo nato dostavili na dom.

Zelo podpiram sodelovanje z raziskovalnimi ustanovami. Raziskovalci so v naših gozdovih vedno dobrodošli, tudi kadar odvzem vzorcev zahteva izvrtanje luknje v drevo. Čeprav to nekoliko vpliva na les, verjamem, da so pridobljeni podatki za naravo in družbo veliko pomembnejši. V prihodnosti bo namreč ključnega pomena razvijati učinkovite in nove načine varovanja gozdov, kar je zaradi podnebnih sprememb izjemno pomembno.

S podnebnimi spremembami je velik križ. Glede tega sem črnogleda – leta 2014 smo doživeli žledolom, 2017 še hujši vetrolom, zdaj pa nas pesti vsakoletna suša. Padavine so postale nalivi, ki se ne vpijejo v tla, zato voda ne ostane v zemlji in ne more dolgotrajno hraniti gozda. Posledice so številne: prenamnožitev škodljivcev, upad prirastka, prekomerno objedanje denimo jelke zaradi prenamnožitve parkljaste divjadi ...

Prilagajamo se z uravnavanjem zmesi dreves, kar pomeni, da spodbujamo pestrost drevesnih vrst v gozdu. V bukove sestoje postavljamo ograde ter sadimo jelko in hrast. Jelko ščitimo s sredstvom proti objedanju in žanjemo predele, kjer sta se po ujmah močno razrasli praprot in robida. In upamo, da bo iz te moke kaj kruha.

Odpadki so le en del človeške obremenitve gozda. Idealno bi bilo, če bi v osnovnošolsko izobraževanje vključili gozdarske vsebine, da bi bodoči odrasli vedeli kaj in zakaj škodi gozdu. Tudi odrasli bi potrebovali več znanja. Uslugo gozdu delate tudi vi z objavo tega intervjuja. Pomagal bi tudi večji nadzor in izvajanje zakonskih omejitev, a smo na tem področju kadrovsko podhranjeni.

Zaradi vse večjih pritiskov se vse manj splača biti lastnik gozda, kar ni dobro, če želimo pohištvo, drva in hiše. Prepričana sem, da bo zakonodaja morala slediti času, da se bo morala prilagoditi sodobni družbi in uvesti drugačen pristop h gospodarjenju kot tudi k večnamenskosti. Kako se bomo uspeli kot družba med seboj dogovoriti, da bo narava cela in človek sit, pa bo pokazal čas. Upam, da bo pri tem lahko pomagala tudi umetna inteligenca.

Zanimanje za poklic narašča; ljudje želijo iz pisarn. Vsem mladim, ki jih zanima gozdarstvo, ga toplo priporočam. Poslanstvo gozdarja je plemenito in odgovorno. Treba je vedeti: ni to lahkotno pohajkovanje po gozdu. Vremenski vplivi, zahtevni tereni, medvedi, klopi, padajoča drevesa, stres ... In vendar je gozd zame najlepše okolje. Velikokrat zavlada tako popoln in osrečujoč mir, da se počutim del veličastnega ekosistema, ki živi mimo naših človeških traparij.

Res je, novembra je izšel moj drugi kriminalni roman "Kristalna smrt", ki se dogaja v gozdu. Umor se zgodi ob gozdni cesti in na vsebino so nedvomno vplivali tudi moji doživljaji v gozdu. Letos aprila je izšel potopis "Sončni mrk v Teksasu", ki je bolj turistično-humorističen. Vsi moji romani skušajo nasmejati bralca.

Ne vem pa, če pisanje vpliva na moje gozdarjenje – v gozdu še nikogar nisem umorila (smeh) in upam, da tako tudi ostane. Sem pa zelo opazujoča in globoko doživljam. Skoraj vsak dražljaj naredi name vtis, sploh če domišljiji pustim razpreti krila. Za to ni vedno časa in energije, kadar pa se zgodi, je zelo navdihujoče.

Zaključujem s šalo: Zakaj je podlubnik najhujši hrošč za programerko-gozdarko? - Ker ima več rekurzije kot Python skripta brez "break" stavka.

Šala primerja podlubnika, za katerega se gozdarjem zdi, kot da se množi v neskončnost, s programersko rekurzijo, funkcijo, ki kliče samo sebe. Če ni dobro sprogramirana, lahko povzroči neskončno zanko in sesutje programa. Bistvo šale je opozorilo, da lahko tako v naravi kot v programiranju stvari hitro uidejo izpod nadzora. Podlubnik lahko uniči gozd, slaba rekurzija pa program in oboje je težko ustaviti.

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s svojimi prijatelji!