Špas teater je edino komercialno gledališče v Sloveniji, ki se financira izključno iz prodaje vstopnic. Med epidemijo so bila gledališča zaprta in zanima me, kako ste vi, kot direktorica, poskrbeli, da je Špas teater preživel? Kako ste poskrbeli za plače zaposlenih, plačilo položnic ... 

Korona nas je zelo prizadela. Vsi stroški, ki smo jih morali plačevati, so bili plačani od prihrankov, poslovnih in osebnih. Na raznih razpisih nismo mogli sodelovati, ker smo registrirani kot kulturno umetniško društvo in za ta pravni subjekt pomoč, ki so jo lahko dobili drugi, v zabavni industriji ni bila možna. 

Na ministrstvu za kulturo pa so nas odpravili z besedami, da nam ne morejo pomagati, ker ne pašemo pod njihovo ministrstvo. Ostali smo popolnoma sami.  A kot vidite, še vedno delamo, se trudimo, vsi računi so plačani, želim pa si, da bi se obiskovalci vrnili v dvorane, kot je bilo pred korono.

Kako pa ste se vi osebno in kot direktorica spopadali s tem časom, ko smo bili zaprti? 

Poleg velikih finančnih težav je bil to predvsem zelo zelo velik stres. Če sem čisto odkrita, se ne spomnim več dobro, ker sem se morala v nekem trenutku "strezniti" in vzeti sebe v roke. Potem sem situacijo uravnavala s trezno glavo in razmišljala predvsem pozitivno, da na določeno situacijo nimam veliko vpliva, lahko pa poskrbim, da se pripravim na čas, ko nam bodo spet dovolili delati. Ko so se gledališča praktično čez noč spet odprla, sem bila pripravljena, z izdelano strategijo in tej še vedno sledim. 

Kaj je skrivnost dobrega vodenja tima in ustanove? 

Vizija, strast, pošteno delo, profesionalnost. In nekaj, kar v bistvu ne bo smelo biti prisotno v poslu, to so čustva. Mora ti biti mar. 

Vaši kolegi so tudi igralci. Kako je voditi tak tim? So igralci bolj zahtevni od "običajnih" zaposlenih? Kako je poslovati z ljudmi, ki so umetniki? 

Če ciljate na to, da so umetniki bolj zahtevni sodelavci od običajnih zaposlenih ... imate verjetno prav. Ves proces dela v gledališču je bolj poseben kot v kakšni navadni službi. Tako se tudi v zaodrju pri nas dogajajo tragedije, melodrame, pa tudi komedije, veseloigre. Vsega je po malem. Dolgčas mi res ni nikoli. 

Veljate za superžensko, ki je Sloveniji ponudila edino komercialno gledališče. Koliko je bilo potrebno truda in koliko odrekanj? Ste si na začetku te poti sploh mislili, da boste dosegli tak uspeh?

Nikoli. S produkcijo prve predstave Dan norosti sem začela, ker sem morala preživeti. Dala sem odpoved v MGL in položnice je bilo potrebno plačat. Službo bi takrat težko dobila, končala sem srednjo šolo za splošno kulturo in ravno veliko delovnih mest za ta poklic takrat ni bilo. Pa sem začela sama. In gledališče je bila vedno moja ljubezen. In tako je šlo dalje. Včasih me kdo povpraša, kako zmorem vse te pritiske, obilico dela in ostale ne prav prijetne situacije, ki se mi zgodijo na tej poti, pa odgovorim z enim stavkom: Ker moram, ker mi drugega ne preostane. Nihče drug ne bo. In tako gre dalje, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec ... Vse je lažje, če imaš rad to, kar počneš. 

Katerega načela se držite na svoji karierni poti? 

Nikoli ne naredi nekomu nekaj, kar ne želiš, da nekdo naredi tebi.

V tem poslu ste že dolga leta. Ali se kljub temu še učite, kako se izpopolnjujete? 

Vsak dan se učim. Moja šola je občinstvo, gledalci, situacija na trgu, sodelavci. To se mi zdi edina možna izpopolnitev, ki obrodi sadove. In vedno poslušam svoj občutek.

Katere veščine so najpomembnejše v vašem poslu? 

Ha ha, takšne, za katere si želim, da bi jih imela: mirnost, strpnost, dobro sprejemanje kompromisov ... Jaz sem pa preveč impulzivna. Sem pa kreativna in znam prebrati karakter človeka in potem z njim na tem nivoju tudi komunicirat in poslušam svojo intuicijo.

Jasno je, da vaše delo ni "od devetih do petih". Imate razgiban urnik. Kako skrbite za zdrav duh in zdravo telo? Kako se sproščate? V čem uživate, ko ne delate oz. kako si napolnite baterije? 

Živim v prelepi vasi nad Domžalami, na vrhu hriba z nekaj sosedi, kužki, ptički in predvsem imamo mir. Vsak trenutek, ko lahko, sem zunaj v naravi, predvsem pa mi pomaga samota, nisem pristaš množic ljudi, hrupa.  Tišina je zame zelo lepa pesem.