Kaj vse delajo duhovniki, ko niso pri maši? Razkriva mladi župnik Blaž Franko

33-letni mirnopeški župnik Blaž Franko sodi v generacijo mladih duhovnikov, ki Cerkev razumejo kot prostor srečevanja, dialoga in rasti. Je radoveden, vedoželjen in odprt, v njegovem značaju pa se prepletajo naravoslovna natančnost, pastoralna toplina in sodoben pristop.

V domačem okolju ga poznajo kot nasmejanega župnika, ki zna nagovoriti vse generacije – otroke, mlade, družine in starejše. Kot duhovnik išče dobro v ljudeh, kot cerkveni pravnik deluje na cerkvenem sodišču, v župniji pa se vsakodnevno sooča z izzivi upravljanja premoženja, organizacije življenja skupnosti, digitalizacije in sodobne pastorale. Soustvarja tudi podcaste, s katerimi želi vero približati iskalcem poglobljenih odgovorov.

Vedno pravim: najprej sem Blaž in šele nato župnik. Sem sin, brat zelo dobre sestre, stric trem nečakom. V mladosti sem bil skavt, kar me je močno oblikovalo. Sem človek, ki poskuša iskati dobro in ga pomnožiti. Rad raziskujem, iščem odgovore in odkrivam več – verjetno tudi zato, ker sem po prvi izobrazbi naravoslovec, biotehnolog. Trudim se za odprtost, delavnost in iskrenost. Rad imam red, lepoto in ustvarjanje, tudi skozi grafično oblikovanje, ki me sprošča.

Kot duhovnik sem najprej poslan ljudem. Tukaj, v Mirni Peči, me poznajo kot župnika Blaža, kar doživljam kot svoje prvo poslanstvo. Obenem sem tudi cerkveni pravnik. Zelo me je zaznamoval študij v Rimu, kamor sem se na prošnjo škofa odpravil po drugem letniku teologije in tam preživel sedem let. Živel sem med različnimi kulturami in jeziki, kar mi je odprlo pogled na svet, hkrati pa mi je bivanje v tujini pokazalo, kako močno sem navezan na domačo zemljo in domače ljudi. Vrnitev domov je bila srčna in naravna odločitev.

Klic se je pojavljal že proti koncu osnovne šole. Težko opišem – bil je kot neka toplina, zaljubljenost v Boga, ki ni bila povsem jasna, a je bila vztrajna. V srednji šoli sem imel veliko notranjih dvomov. Spraševal sem se: Ali je to res zame? Ali zmorem?

Zato sem si vzel čas. Študiral sem biotehnologijo, želel sem se osamosvojiti in dopustiti življenju, da me oblikuje, preden se dokončno odločim. Ta čas je bil pomemben, da je odločitev dozorela, in pri 22 letih sem izbral teološko fakulteto.

Duhovniški poklic ni odločitev, ki je sprejeta čez noč. Je proces, kot zaljubljenost, ki dozori v odnos in nato v dokončen "da". Med iskanjem sem sicer čutil nemir. Ko pa sem izrekel "da", je notranji mir presegel vse dvome.

Danes vem, da sem se odločil prav. Sem srečen in na pravi poti.

Duhovnik se vsak dan srečuje z velikimi pričakovanji ljudi. Najprej mora biti močan v v tem, kar že samo ime pove: v duhovnosti. Potem pa hitro ugotovi, da je njegov poklic veliko več: duhovnik je hkrati pastir, pedagog, menedžer, ekonom, gradbinec, psiholog in voditelj skupnosti.

Zjutraj se veseliš rojstva otroka, nato se z zaročencema pripravljaš na poroko, pol ure pozneje žaluješ z družino umrlega, nato veroučencem razlagaš Sveto pismo, zvečer pa sediš v gospodarskem svetu in preverjaš ponudbe za obnovo strehe.

Zavedanje, da imaš prednosti in pomanjkljivosti, je lahko čustveno zahtevno, saj te je pogosto strah, da bo kdo razočaran. Kdaj pa kdaj se ob koncu dneva umaknem v tišino, da se umirim in zberem misli.

A pestrost poklica pa je hkrati nekaj najlepšega. Omogoča rast, učenje in stik z ljudmi, vsak dan znova. Prepričan sem, da je pri našem delu navzoč tudi Božji blagoslov. Sam kot človek denimo ne bi zmogel vedno najti pravih besed ob pravem trenutku. Včasih kar pridejo in takrat rečem: "Gospod, hvala Ti, da si pomagal nagovoriti to osebo ravno v pravem trenutku."

Blagoslov motorjev je ena najbolj prepoznavnih tradicij naše župnije. Organizacijo sicer vsako leto prevzame Motoklub Trebnje, naloga župnika je le blagoslov. Na dogodek ne pridejo le verni, temveč ljudje vseh profilov. Pridejo po blagoslov – po dobro besedo in dobro željo. Vidim ga kot most do ljudi, ki morda sicer ne bi stopili v cerkev, a iščejo dotik nečesa dobrega.

Mirna Peč ni velika župnija, je pa izjemno dejavna glede odziva in sodelovanja ljudi. Dela je veliko: imamo župnijsko cerkev in osem podružnic, ki jih je kot pomembno kulturno dediščino potrebno ohranjati za prihodnje rodove. Poseben izziv sta propadajoča stara šola in staro župnišče, ki stojita tik ob cerkvi. Po prihodu na župnijo pred dobrim letim, sem se kmalu soočil z nujno obnovo stoletja stare in nevarno razpadajoče stavbe starega župnišča, sem spoznal tudi svoje meje in pomanjkljivosti. Ni enostavno biti postavljen pred odločitev ali se stavba obnavlja ali ruši, sploh če še ne poznaš ne ljudi, ne zgodovine in dinamike kraja. Posvetoval sem se z gospodarskim in pastoralnim svetom, nato pa sem želel slišati mnenje vseh faranov. Zato smo pripravili župnijski referendum glede odločitve, kaj storiti s tem objektom.

Velike odločitve vedno sprejemam skupaj z drugimi ljudmi. Iščem sodelavce, ki so strokovni, pošteni in iskreni. Če celotna župnijska skupnost ne stoji za projektom, nima prihodnosti. Ko sem videl, da velika večina želi nov župnijski dom, sem rekel: dobro, naredimo skupaj nekaj lepega za župnijo in za celoten kraj. Takšne investicije niso le gradbeni poseg, temveč so priložnost za povezovanje skupnosti.

Financiranje bomo vodili transparentno in vsak lahko sodeluje po svojih zmožnostih. Objekt bo ostal skupnosti še dolgo, ko bom jaz že služil drugje. In tako mora biti.

O cerkvenem financiranju kroži veliko mitov. Najprej je potrebno pojasniti, da imata župnija in župnik popolnoma ločeni blagajni. Župnijski denar ne gre v žep župnika in župnijski denar ne gre v Vatikan ali na škofijo, kot nekateri zmotno mislijo, temveč ostane doma in je namenjen za vzdrževanje župnije.

Župnija preživi skoraj izključno z darovi vernikov. Premoženje je predvsem v stoletja starih cerkvah, stroški vzdrževanja vseh teh cerkva in številnih pastoralnih programov pa so visoki. Drugi prihodki, na primer prihodki od najemnin za travnike in gozdove, so v naši župniji izjemno majhni. Se pa tu župnije razlikujejo med seboj. Nekje darovi vernikov ne pokrijejo ni rednih stroškov, druge župnije pa imajo več nepremičnin, s katerimi upravljajo.

Duhovnik v Sloveniji nima plače. Naš osnovni dnevni vir je priporočeni dar za mašo – 23 evrov. Če darujem več maš na dan, lahko obdržim dar le ene; ostale gredo v solidarnostni sklad za revnejše duhovnike in župnije. Ostali darovi za župnika so povsem odvisni od vernikov. Pri zakramentih, kot so krst, poroka, pogreb, verniki darujejo po presoji. Tu so velike razlike med navadami župnij v Sloveniji. Nekatere župnije imajo tudi enkrat letno ofer, edino mašno nabirko, ki je namenjena osebno župniku. Od vseh teh darov živimo: pokrijemo stroške gospodinjstva, avtomobila, zavarovanj. Stroški so sicer manjši kot pri družini, negotovost pa večja: ker nimamo stabilnega prihodka, tudi nismo kreditno sposobni, prihodnost je nepredvidljiva in povsem odvisna od vernikov.

Pomembno pa je poudariti: duhovniki v Sloveniji smo obdavčeni. Čeprav velja mit, da od prejetih darov ne plačamo davka, imamo pavšalno obdavčitev glede na velikost župnije, kjer delujemo. Tudi župnije plačajo davek za vse pridobitne dejavnosti, kot tudi 22 odstotni DDV pri vseh nakupih in tudi obnovah kulturnih spomenikov. Finančna in računovodska poročila župnije morajo biti natančna in vedno usklajena, kot pri vsakem podjetju. Stereotip, da Cerkev ne plačuje davkov, preprosto ne drži.

Cerkveni pravnik sem postal po triletnem podiplomskem študiju in dodatnem letu specializacije iz zakonskega prava, ki se ukvarja s svetim zakonom oziroma zakonsko zvezo med možem in ženo.

Cerkveno pravo ima stare korenine v rimskem pravu. Dolga stoletja sta Cerkev in družba delovali skoraj kot eno, zato sta bila greh in prekršek pogosto razumljena podobno. Šele pozneje v visokem srednjem veku se cerkveno in posvetno pravo razmejita, a skupni temelji ostajajo.

Cerkveno pravo ščiti zakramente, pravičnost in ureja strukturo Cerkve. Pravo skrbi, da v župniji in škofiji vse poteka skladno s pravili: upravljanje premoženja, imenovanja v službe, postopki pri obnovah, razmejitev odgovornosti, dokumentacija.

Največ pravnega dela pa se odvija na cerkvenem sodišču, kjer presojamo veljavnost zakonskih zvez tistih, ki ne živijo več skupaj in se želijo poročiti z drugim partnerjem. Delo je občutljivo, saj srečujemo ljudi v veliki stiski. Najprej poslušam kot duhovnik, nato preverjam dejstva kot pravnik.

Cerkev zakona ne razvezuje, temveč presoja, ali je bil ob sklenitvi veljaven. Človek ne more razvezati tega, kar je Bog združil. Cerkveno sodišče zato ne presoja, kako zakon deluje danes, ampak ali je bil ob sklenitvi sploh veljaven. Če je bila ob sklenitvi prisotna ovira ali napaka, zakon namreč ni nastal. Ker gre za občutljive in svete zadeve, o ničnosti ne odloča en sam sodnik, ampak praviloma trije, ki odločijo z večino glasov.

Digitalizacijo razumem kot način, da smo navzoči tam, kjer so ljudje. Če danes skoraj vsi uporabljajo telefon, zakaj župnija ne bi bila dosegljiva tudi prek spleta?

POS terminal smo v župnijski cerkvi uvedli kot še marsikatera župnija v Sloveniji, po trudu in zaslugi ekonoma naše škofije. To smo uvedli predvsem zaradi mladih in tudi starejših, ki gotovine skoraj ne nosijo več. Dar je vedno možnost, ne obveznost. Odzvali smo se na želje ljudi in verniki v župniji so novost zelo lepo sprejeli.

Prenosi maš na YouTubu so namenjeni predvsem bolnim in ostarelim. Ko sem obiskoval bolnike, so mi zaupali, da sicer gledajo prenose maš iz drugih cerkva, da pa zelo pogrešajo domačo mirnopeško cerkev. Zdaj pa mi povedo: "Hvala, ker lahko spremljamo mašo od doma. Ni isto kot v cerkvi, je pa domače." V cerkvi pa prenose omogočamo tudi zaradi polnosti cerkve, saj imajo v stranski kapeli zaradi slabe vidljivosti zdaj dober pogled na dogajanje prek zaslona.

Nagovoriti želimo radovedne poslušalce, ki iščejo odgovore o veri in življenju, ne nujno le mlade. Veliko je ljudi, ki bi o veri radi razumeli več, pa v vsakdanjem ritmu ni časa za poglobljen pogovor.

Podkasti bodo pogovorni – trije duhovniki se bomo pogovarjali o eni temi, razumljivo, a globlje. Dotaknili se bomo vprašanj, kot so resnična podoba Boga, življenje vere, zakramenti, moralne dileme, vprašanja življenja in smrti.

Res je, odločitev za duhovništvo je vedno manj. Odločitev je namreč zahtevna, k čemur pripomore tudi kritika Cerkve in duhovništva v javnosti. V osebnih stikih teh negativnih komentarjev sicer ne občutim veliko, na spletu pa mi je marsikdaj zelo neprijetno, saj sem pogosto označen z največjimi žaljivkami in zelo nečloveškimi komentarji.

Vseeno verjamem, da lahko iskreno pričevanje in pogovor komu vlijeta pogum za poglobljeno krščansko življenje ali celo za duhovništvo. Želim živeti tako, da ljudje vidijo pristno podobo duhovnika, ki služi s srcem.

Zgodovina kaže, da se Cerkev prav v težkih časih vrača h koreninam in k zaupanju v Boga. Mladim, ki čutijo klic, bi rekel: manj glejte na svojo nemoč in več na Božjo moč. Duhovništvo je zahtevno, a neverjetno lepo. Vsak dan vidiš spreminjajoča se življenja, kar je dar, ki vse presega.

Vprašanje ženskega duhovništva presega cerkveno pravo in se dotika samega razumevanja zakramenta mašniškega posvečenja. Cerkev verjame, da je ureditev Božja, ne človeška. Zato tega božjega prava ne moremo spremeniti in vpeljati nečesa novega zgolj zaradi človeških želja. Potrebno pa je poudariti, da ne gre za manjvrednost žensk, temveč za različnost darov in vlog in prav je, da vsak cveti lepoti svoje narave in darov. Kakor sam telesno ne bi nikoli mogel postati mati in ne morem opravljati materinske vloge, tako tudi žena ne more postati oče. Pa zaradi tega nihče ni manjvreden. Gre za lepoto v naši različnosti.

Celibat pa spada v področje cerkvenega prava, zato se teoretično lahko spreminja. V katoliški Cerkvi obstajajo obredi, kjer so duhovniki poročeni – na primer v grkokatoliškem. V latinskem obredu pa celibat ostaja dragocen, ker omogoča popolno razpoložljivost duhovnika kot duhovnega očeta za skupnost.

Moji sošolci bogoslovci grkokatoliškega obreda, s katerimi sem živel in študiral skupaj v Rimu, so danes poročeni župniki. A pri nas tradicija ostaja drugačna. Ali se lahko kdaj spremeni? Teoretično da. Jaz pa sem svojo odločitev že sprejel in obljubil neporočenost. Razlog, da bi bilo zanimanje za duhovništvo večje, če ne bi bilo celibata pa tudi stoji na trhlih temeljih, saj izkušnje iz drugih obredov kažejo, da število duhovnih poklicev ni večje, če se duhovniki lahko poročajo.

Glede uvoza duhovnikov ... V preteklosti so tudi številni slovenski duhovniki odhajali v misijonske dežele, danes pa pomanjkanje duhovnikov čuti predvsem Evropa. V nekatere evropske države prihajajo duhovniki iz Afrike ali Azije, ker so tam finančni pogoji bolj stabilni, kar pri nas večinoma ni mogoče. Duhovniki iz drugih kultur se pogosto težje prilagodijo evropskemu okolju. Zato menim, da ta možnost ni realna rešitev za Slovenijo.

Lepota duhovništva je razpoložljivost, kar pomeni, da si kariere ne gradiš sam. Rad bi ostal v Mirni Peči še kakšnih 10, 15 let. Potem pa – kar bo škof presodil, pri čemer upam, da bom med domačimi ljudmi v domačem okolju, kjer sem najbolj srečen.

Želim, da bi se dobro z dobrim vračalo. Da bi v drugih videli dobro, ga spodbujali in širili. Tako bomo vsi lepše in lažje živeli.