Težko je primerjati različne generacije, saj so odraščale v različni časih in okoliščinah. Tisti, starejši od 40 let, se večinoma nostalgično spominjajo svojega otroštva, ko je bil edini zaslon v hiši televizija. Mladi si danes ne morejo predstavljati življenja brez interneta in pametnih telefonov, obsedeni pa so tudi s samopromocijo na družbenih omrežjih. To naj bi po nekaterih raziskavah vplivalo tudi na pomanjkanje empatije. Zato starejši vztrajajo, da je bilo prej bolje. Otroci so bili disciplinirani, imeli so veliko manj stvari, a so se zato bolj zabavali in več časa preživeli na prostem ter niso bili razvajeni kot današnja digitalna generacija, poroča spletna stran Zimo. 

Te digitalne generacije že končujejo fakultete in imajo prve zaposlitve, po nedavni raziskavi Intelligent.com pa se zdi, da delodajalci niso preveč navdušeni nad t. i. generacijo Z – to so osebe, rojene v poznih devetdesetih in do leta 2012. Skoraj 40 odstotkov vodilnih v različnih podjetjih, ki so sodelovali v raziskavi, meni, da današnji mladi, ki so končali fakulteto, nimajo komunikacijskih veščin, imajo malo delovne etike in sploh niso pripravljeni na poslovne izzive, ki so prednje postavljeni.

Zanimivo je to, da čeprav govorimo o ljudeh, ki so odraščali s tehnologijo, se zdi, da tudi njim primanjkuje tehnoloških veščin. Vsem tem težavam, ki jih imajo delodajalci z mladimi, je treba dodati še eno – neskromnost. Pravzaprav je polovica kandidatov, ki so se prijavili na razpis, zahtevala začetno plačo 100.000 dolarjev na leto, kar je 91.381 evrov na leto, čeprav je bila plača za večino teh delovnih mest približno 70.000 dolarjev ali manj (64.000 evrov in manj).

Čeprav je jasno, da jih večina po diplomi nima prakse oziroma da je ta premalo glede na to, kar jih čaka na delovnem mestu, se večina delodajalcev, kar 88 odstotkov, strinja, da so razmere danes vendarle drugačne kot nekoč. Ljudje, ki so na primer diplomirali pred tremi leti, so bili v primerjavi z današnjimi diplomanti bolje pripravljeni na to, kar jih je čakalo na delovnem mestu. Razlogi za to so različni, delodajalci pa med drugim krivijo današnjo kulturo, pa tudi starše, učitelje in seveda pandemijo ter vse spremljajoče posledice obdobja, v katerem smo živeli, ko je po svetu razsajal koronavirus.

Namesto da bi se osebno družili z vrstniki, hodili v kavarne in klube ter potovali, so čas pogosto preživljali doma z družino, medtem ko so prek spleta komunicirali s kolegi in profesorji. Vse to je na njih očitno pustilo pečat.

Povzeto po Zimo