Clarissa Holleman je vedno čutila, da je poučevanje njen klic. Toda le več kot leto dni po začetku njene prve zaposlitve, ko je skrbela za otroke s posebnimi potrebami, je 24-letnica iz Hinesvilla v ameriški zvezni državi Georgia izgorela. Sama pravi, da sta bili za izgorelost krivi njena prevelika empatija in tudi želja, da ponudi prav vse. 

Zasebnega življenja ni imela, le delo, a kaj kmalu več ni videla lastne prihodnosti na področju izobraževanja.

Ko je Hollemanova julija 2020 začela poučevati, so bili vsi njeni razredi zaradi pandemije doma, tako da je poučevala na daljavo. Počutila se je nemočno in čutila je, da ne more dovolj podpreti otrok, ki jih je poučevala. 

"Takšno delovno okolje je naravnost noro. Ob koncu dneva nimate več energije," pravi Hollemanova. Poleg tesnobe in izčrpanosti, ki ju je doživljala, so se pojavile tudi finančne težave. Med šolskimi počitnicami namreč ni prejemala plačila. Hollemanova je vedno bolj čutila, da v tem poklicu ne vidi smisla in zadovoljstva, plačevala pa je tudi visok davek z zasebnim življenjem in načetim zdravjem. 

Tako se je januarja 2022, potem ko se je več mesecev izpopolnjevala na brezplačnih tečajih na omrežju LinkedIn, Hollemanova poslovila od njene, vsaj tako je nekoč menila, sanjske kariere. 

Sedaj je IT rekruterka v nekem start up podjetju. Prizna, da se s tem delom več ne identificira v tolikšni meri, kot se je z učiteljskim poklicem, a tako ji je bolje. Ima odlično ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, neomejeno število dni plačanega dopusta in tudi boljšo plačo. Kakovost njenega življenja je občutno višja, zdravje se ji je izboljšalo. In zaradi naštetega pravi, da bo na sedanjem delovnem mestu oz. v tem poklicu ostala dolgoročno. 

Dolga desetletja je v nekaterih zahodnih državah veljalo pravilo, da se moraš izkazati in biti priden, če hočeš biti nagrajen ali napredovati, poroča britanska spletna stran BBC Worklife. Posledično je delo postalo obsesija, celo identiteta posameznika, nekaj, kar je prinašalo osebno srečo in zadovoljstvo. 

Nato je prišla generacija Z. To so tisti, rojeni med leti 1997 in 2012. Prav oni vztrajajo, da je treba odnos med delom in osebo opredeliti na novo. Pri starejših delavcih so namreč zaznali, da izgorevajo, da so ves čas v časovni stiski, da kljub delu doživljajo ekonomsko negotovost ... Zato pripadniki generacije Z od delovnih mest zahtevajo več, saj sami tako ne želijo živeti, navaja omenjena spletna stran. Zahtevajo višje plače, več dopusta, fleksibilnost, delo na daljavo ter večjo družbeno in okoljsko odgovornost delodajalca. 

Ja, res je, da se je našteto pojavljajo že pri milenijcih, a le kot nekaj, kar si želijo. Generacija Z pa to zahteva. Če tega od delodajalca ne dobi, je pripravljena iti k drugemu. Brez velike drame in cincanja. 

Nekateri jih imenujejo delomrzneži in lenobe, očitajo jim, da so preobčutljivi in prezahtevni. So res? "Generacija Z želi vse in je pripravljena trdo delati za pravega delodajalca," poroča BBC Worklife. 

A na te mlade je treba gledati kot na glasnike in nosilce pomembnih sprememb na delovnih mestih. Zelo dobro so namreč preučili razmere in opazovali so starejše delavce. Iz tega so potegnili lekcije in ne pristajajo na staro dikcijo. 

Raziskava je zelo zgovorna

Glede na raziskavo iz leta 2022, ki jo je opravilo ameriško spletno mesto za zaposlovanje CareerBuilder, je glavna prednostna naloga generacije Z višja plača. 

To velja tudi za pripadnike generacije Z, ki še niso vstopili na trg dela: 77 odstotkov starejših študentov, ki so leta 2020 sodelovali v raziskavi med iskalci zaposlitve, ki jo je izvedla platforma za zaposlovanje RippleMatch, je dejalo, da bo finančna kompenzacija za njihovo delo (torej plača, nagrade, letne nagrade ...) na prvem mestu pri ocenjevanju delodajalčevih ponudb in pri odločitvi, katero ponudbo bodo sprejeli. 

In prav takšno razmišljanje predstavlja pomemben premik v vrednotah v primerjavi z milenijci. Glede na globalno raziskavo iz leta 2011, ki jo je izvedla mreža profesionalnih storitev PwC, so milenijci, ki so takrat vstopali na trg dela, bolj cenili karierno napredovanje in osebni razvoj kot finančno nagrado. Bolj so jih pritegnili delodajalci, ki bi jim lahko pomagali pri vzponu po karierni lestvici kot tisti, ki so jim ponujali visoka izplačila. 

Izvršni direktorici podjetja CareerBuilder Susan Arthur se zdi razumljivo, da so sedaj plače bolj v ospredju. Generacija Z namreč vstopa na trg dela in v gospodarstvo, ki je zelo drugačno od preteklih. Tudi prejšnje generacije so se na začetku kariere soočale s finančnimi težavami zaradi prenizkih začetniških plač, a to, s čimer se soočajo pripadniki generacije Z, je preseglo vse meje, namreč ta generacija se sooča s še posebej akutnimi stresorji, zlasti ker naraščajoča inflacija prehiteva rast plač.

Pandemija je okrepila ekonomsko negotovost za vse delavce. Po podatkih raziskovalnega centra Pew je bila polovica pripadnikov ameriške generacije Z, ki so dovolj stari za delo, priča temu, da je nekdo v njihovem gospodinjstvu zaradi izbruha covida-19 izgubil službo ali pa so mu znižali plačo. Opazovali so tudi starejše generacije, ki so šle skozi številne recesije in so imele ogromne dolgove, pravi Elizabeth Michelle, londonska psihologinja in svetovalka za sodelovanje na delovnem mestu. "Torej, generacija Z gleda vse to in si misli: "To ni zame. Tega ne bom naredil.""

A da ne bo pomote, čeprav je generaciji Z na prvem mestu plačilo, si izjemno prizadevajo tudi za karierni razvoj. 

Mia Jones, 23-letna piska različnih besedil iz Kalifornije, sanja o delovnem mestu, ki je moderno, transparentno in podjetniško usmerjeno. Ceni ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, skrb za duševno zdravje, prilagodljivost in podjetja, ki vlagajo v razvoj delavcev v raznolikem in vključujočem okolju.

Jonesova ni osamljena v svoji želji po bolj človeku prijaznem delovnem mestu. Glede na raziskavo iz leta 2022, ki jo je izvedlo podjetje za usposabljanje na delovnem mestu TalentLMs, si 82 odstotkov vprašanih pripadnikov generacije Z želi dneve duševnega zdravja, 77 odstotkov jih meni, da je pomembno, da njihovo podjetje podpira prizadevanja za raznolikost, pravičnost in vključenost, 74 odstotkov pa bi se odločilo bodisi za hibridno bodisi za popolnoma oddaljeno delo. 

In kaj so bili glavni razlogi za njihove odpovedi? Razloge navajamo po vrstnem redu: nezadovoljstvo s plačo, izgorelost, pomanjkanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. 

Michelle pravi, da smo se v preteklosti spraševali, kaj lahko zaposleni ponudijo podjetjem, sedaj pa vse temelji na tem, kaj generacija Z pričakuje od dela.

Tudi milenijci so hrepeneli po prožnosti in ravnovesju, vendar so bili pripravljeni na večje žrtve, da so le lahko delali za podjetja, ki so jih občudovali kot potrošniki, ki so bila usklajena z njihovimi željami in strastmi ter so jih dojemali kot prestižna. Leta 2008 jih je kar 86 odstotkov izjavilo, da bi razmislili o tem, da bi zapustili delodajalca, čigar vrednote ne izpolnjujejo več njihovih pričakovanj, do leta 2011 pa je ta številka padla na samo 56 odstotkov.

Jonesova po drugi strani zavrača zamisel, da bi delodajalec – ugleden ali prestižen – narekoval njeno osebno identiteto. Torej ne identificira se z delodajalcem ali delom, ki ga opravlja. Medtem ko ceni veščine, ki se jih je naučila pri delu, smisel in namen lastnega življenja najde zunaj zaposlitve, in sicer skozi umetnost, ustvarjanje glasbe in obiskovanje joge. In s tem ni nič narobe, je prepričana, saj ne želi, da jo delo opredeljuje kot osebo. 

Generacija Z ima še eno posebno značilnost, saj so tisti, ki bodo najverjetneje dali odpoved, če so nezadovoljni na delovnem mestu. O tem smo na Cekin.si že poročali. 

Generacija Z in milenijci imajo veliko skupnih vrednot, pravi Michelle, vendar se zdi, da je generacija Z bolj pripravljena ukrepati v skladu z njimi. "Potrebujejo veliko manj časa, da odidejo," pojasnjuje. Generacija Z pričakuje, da podjetja sledijo svojim izjavam o poslanstvu, zlasti v zvezi z družbenimi in okoljskimi vrednotami, in če ne bodo prakticirali tega, kar pridigajo, jih bo generacija Z pozvala k odgovornosti.

Beth Kennedy je bila priča temu pojavu. Generacija Z je odločna, ko gre za vzpostavitev meja med poklicnim in zasebnim življenjem ter spoštovanje etičnih standardov, pravi 32-letnica, ki vodi marketinško agencijo v New Yorku in zaposluje mlajše delavce. So premišljeni, sočutni in delavni, pojasnjuje. Gre za ljudi, ki bodo javno razkrili politike in vedenja v podjetju, s katerimi se ne strinjajo. Medtem ko so milenijce učili, da moraš biti vedno na voljo za delo in temu so tudi verjeli, se generacija Z s tem ne strinja.

Glede na kontekst njihovega življenja je odnos generacije Z smiseln, pravi Kathleen Gerson, profesorica sociologije, umetnosti in znanosti na Univerzi v New Yorku. Rojeni so v digitalno povezan svet in se močno zavedajo gibanj za socialno pravičnost in okolje. Odkrivajo nove načine dela in vstopajo na trg dela, ki kljub neskončnim novim kariernim priložnostim, podprtimi s tehnologijo, od petdesetih let prejšnjega stoletja postaja vse manj stabilen in bolj amorfen.

Zaupanje in zvestoba med delodajalci in delavci sta se zmanjšala, generacija Z pa je to negotovost ponotranjila, pravi Gersonova. In to, da dajejo odpovedi in zahtevajo spremembe na delovnih mestih, se morda zdi upravičeno vedenje, pravi, saj delodajalci ne izpolnjujejo zahtev sodobnega življenja. Generacija Z samo želi dostojno plačilo za delo, v katerem uživa, in spoštovanje, ki jim omogoča življenje zunaj službe, pravi Gersonova.

Generacija Z je na trg dela začela vstopati v času velikih pretresov. Po pandemiji doživljamo nekakšen boj za prevlado med delavci in zaposlenimi, pojasnjuje Gersonova, saj si delavci prizadevajo za boljše pogoje, mnoga podjetja pa se njihovim prizadevanjem upirajo. 

Najmlajši delavci vstopajo na trg dela z vrsto zahtev in odločenostjo, da jih dosežejo. A kljub njihovi odločenosti je Gersonova zaskrbljena, da generacija Z uporablja individualne rešitve za kolektivne probleme. Delavce, ki dajejo odpoved ali se sami borijo za določene pogoje dela, delodajalci ne dojemajo tako kot na primer sindikalna združenja ali vladne predstavnike. Ko sindikat udari po mizi in zahteva višje plače, je drugače kot, ko to stori pripadnik generacije Z sam v šefovi pisarni. 

Poleg tega delavci generacije Z, kot je na primer Jonesova, že poročajo o izgorelosti, kar nakazuje, da kultura hitenja in finančno breme, ki je pestilo generacije pred njimi, še vedno jemljeta davek. Kljub temu da se osredotoča na svoje življenje zunaj službe, se Jonesovi zdi njeno delo izjemno. Spopada se z veliko stresa, na katerega ni bila pripravljena. Podpore na delovnem mestu nima, tako da se mora sama znajti. "Pogosto se počutim preobremenjeno, premalo plačano in jezno," pravi in dodaja, da bi se lahko vizija njene generacije o novi vrsti dela sčasoma uresničila.

Gersonova, ki sebe opisuje kot kratkoročno pesimistko, a dolgoročno optimistko, upa, da bo generacija Z lahko prinesla spremembe. Dejstvo je, da se na vodilna mesta sedaj vihtijo pripadniki milenijcev, ki imajo veliko skupnih vrednot z generacijo Z. Zelo verjetno je, da bodo dojeli, da če v podjetju želijo pritegniti in zadržati talente, potem bodo morali popustiti nekaterim zahtevam delavcev. A sama meni, da bo trajalo nekaj časa, preden bodo imeli od sprememb koristi prav vsi delavci na trgu.

Kennedyjeva, ki na svojem delovnem mestu že izvaja politike, ki jih zahteva generacija Z, je prepričana, da najmlajši delavci že uspevajo v svojem prizadevanju. Pričakovanje, da bo nekdo po zaključku delovnega dne še naprej dosegljiv za delo, so preživeta. Sama si celo prizadeva za uvedbo štiridnevnega delovnega tedna. Generacija Z postavlja težka vprašanja, pravi Kennedyjeva, in delodajalci so prisiljeni nanje odgovoriti. Odpreti se mora širša razprava. 

Hollemanova se na svojem novem delovnem mestu počuti prijetno. Njen milenijski šef je razumevajoč in prilagodljiv. Delo se ji zdi smiselno, vendar o njem ne razmišlja veliko, ko ni na urniku. Zunaj pisarne pa ima dovolj časa za hobije. "Zdaj lahko živim svoje življenje," pravi.

Vir: BBC Worklife