Pripadniki Generacije Z kažejo izrazito odklonska stališča glede tradicionalnega pisarniškega dela, kar je opazno predvsem v primerjavi s preteklimi generacijami. Obsežne raziskave, kot tista, ki jo navaja The Times, razkrivajo, da si zgolj eden od desetih mladih želi delati v konvencionalnem pisarniškem okolju. Ta trend nakazuje globoko spremembo v pričakovanjih in prioritetah mlade delovne sile. 

Številni so tudi manj motivirani za tradicionalno karierno napredovanje kot njihovi starši, kar deloma izhaja iz spreminjajočih se družbenih in gospodarskih razmer. K temu prispevajo dejavniki, kot so visoki stroški življenja, pozna upokojitev in nezadovoljstvo z dolgimi delovnimi dnevi; raziskava iz leta 2023 je ugotovila, da 40 % anketirancev deseturnih delovnikov označuje za nesprejemljive. Te okoliščine mlade pogosto usmerjajo k iskanju alternativnih poti, ki obljubljajo več svobode in priložnosti za odkrivanje sveta, kar pogosto najdejo prav v dolgotrajnih potovanjih, namesto v rutinskem delovnem urniku.

Ena ključnih posledic dolgotrajnih potovanj in kasnejšega vračanja v domovino je pojav, znan kot povratni kulturni šok. Medtem ko predhodne generacije ta prehod morda niso zaznavale kot posebno problematičnega, lahko za pripadnike Generacije Z predstavlja resno psihološko obremenitev. 

Kot pojasnjuje psihologinja in strokovnjakinja za tranzicije dr. Elena Touroni, soustanoviteljica klinike Chelsea Psychology Clinic, ne gre za zgolj blago nelagodje, temveč za akutno mentalno stanje, sproženo z znatnimi življenjskimi spremembami in prilagoditvami perspektive. Ignoriranje teh čustev zmanjšuje psihološko realnost tovrstnih prilagoditev. Pomen teh izkušenj leži v učenju procesiranja sprememb in obvladovanju čustvenih prehodov med različnimi načini življenja in identitetami – tisto 'na poti' in tisto 'doma', kjer okolica pogosto ostane nespremenjena. Povratek namreč zahteva reintegracijo v poznano okolje, ki pa se v primerjavi z dinamičnimi izkušnjami s potovanj zdi monotono, kar vodi do notranje disonance.

Osebne zgodbe izpostavljajo to kompleksnost

Primer 25-letne Kate Woodley iz Londona lepo ponazori to tranzicijo. Že zgodaj je odkrila strast do potovanj, ki se je s časom stopnjevala kljub zahtevni korporativni karieri. Ko ji je podjetje ponudilo možnost kariernega premora (sobotno leto), se je odločila za solo avanturo, ki je trajala skoraj dve leti. Kljub finančnemu vložku 20.000 funtov (26.582 evrov), privarčevanih z delom v svetovalnem podjetju, se je počutila svobodno kot nikoli prej. 

Toda povratek v službo, čeprav na dobri poziciji, ki jo je nekoč ljubila, je bil zanjo psihično naporen. Glavni boj je predstavljala izguba svobode in neznosna monotonija vsakdana, ujeta v ciklus petih delovnih dni za samo dva dni prostega časa. Ta kontrast med bogastvom doživetij na poti in nespremenjenostjo življenja doma je povzročil občutek izolacije, kljub prisotnosti prijateljev in družine, ki niso v celoti razumeli globine njenih spremenjenih perspektiv. To neskladje je na koncu vodilo do ponovne odločitve za popotniški način življenja in celo ustanovitve lastne turistične agencije, s katero zdaj financira svojo željo po potovanjih.

Ves čas jokal

Podobno travmatičen, čeprav nekoliko drugačen, povratek domov je doživel 28-letni Joe Probert iz Manchestra. Po mesecih, preživetih na cesti in vloženih vseh prihrankov – 16.000 funtov (21.259 evrov) – se je decembra 2024 vrnil domov, pri tem pa se soočal z dolgovi in odsotnostjo zaposlitve, kar ga je prisililo v bivanje pri starših. Joe je že ob pakiranju stvari občutil izjemno čustveno težo, kar se je odražalo v jokih ob zavedanju, da se svoboda in spontanost življenja, kot ga je poznal, izteka. 

Glavna ovira ob vrnitvi je bilo sprejemanje dejstva, da bo znova prikovan za pisalno mizo. Kljub podpori družine in prijateljev, se znatno obremenjuje z iskanjem nove zaposlitve, ki bi mu omogočila fleksibilnost, po kateri hrepeni, saj si predvsem želi ohraniti možnost potovanj. Joe sicer ne obžaluje svoje odločitve za potovanje, četudi ga je to pripeljalo v finančno in zaposlitveno negotovost, saj je prepričan, da bo dolgove in službo ponovno pridobil, dragocene izkušnje s potovanj pa ostanejo za vedno.

Zakaj je psihološka prilagoditev na domače okolje tako zahtevna?

Eno temeljnih vprašanj, ki se poraja ob vrnitvi po dolgem potovanju, je, zakaj je psihološka prilagoditev na domače okolje tako zahtevna. Dr. Touroni osvetljuje, da je prehod z identitete 'popotnika' na 'vsakdanje življenje doma' ogromna psihološka tranzicija. 

Življenje na poti poganja stalen priliv novosti, občutkov svobode in avanture – elementov, ki jih vsakdanja rutina pogosto nima. Ko se vrneš domov, izgubiš neprestano stimulacijo in "dopaminske" nagrade, ki jih prinašajo nova doživetja. Posledično se rutina zdi neznosno dolgočasna. 

Poleg monotonije se vrnjeni popotniki pogosto soočajo z oteženo vključitvijo nazaj v stare socialne kroge. Po mnenju dr. Touroni se lahko počutijo "izven ritma" s prijatelji in družino, saj se med njihovimi potovanji domačemu okolju navzven morda ni zgodilo nič dramatičnega. Ta kontrast med lastno razširjeno perspektivo in navidezno nespremenljivostjo domačega okolja ustvarja globok občutek disonance in lahko oslabi občutek pripadnosti skupnosti.

Kje so rešitve?

Glede na specifične zahteve Generacije Z in izzive povratka, ki so postali vse pogostejši, se pojavlja vprašanje potencialnih rešitev. Strokovnjaki, kot je Mark Edmondson, izvršni direktor Združenja svetovalnih služb za kariere diplomantov, poudarjajo, da bi delo na daljavo lahko predstavljalo izhod iz te situacije. 

Za mlade, ki želijo uravnotežiti potrebo po zaslužku s strastjo do potovanj, delo na daljavo ponuja očiten odgovor. Ta model dela ne omogoča le geografske fleksibilnosti, ampak tudi občutek svobode, ki ga tradicionalno pisarniško okolje ne more zagotoviti. Delodajalci, ki so pripravljeni ponuditi takšno prilagodljivost, pridobivajo konkurenčno prednost na trgu dela, saj postajajo bolj privlačni za mlado, globalno mislečo delovno silo. Sprememba paradigme pri zaposlovanju tako ne rešuje le psiholoških izzivov, povezanih z vračanjem po potovanjih, ampak lahko dolgoročno spremeni samo naravo dela in zaposlovanja za prihodnje generacije.

Čeprav delo na daljavo predstavlja obetavno alternativo, je ključnega pomena, da posamezniki in družba razumejo, da potovanja sama po sebi niso čudežna rešitev za vsa nezadovoljstva z življenjem ali kariero. Dr. Touroni ponuja pomembno opozorilo: vzpostavitev korenin doma je pomembno. 

Če potovanja postanejo primarno sredstvo za izogibanje reševanju temeljnih problemov ali vir stalnega nezadovoljstva, kadar posameznik ni na poti, lahko to nakazuje na obliko izogibanja in ne na zdravo, uravnoteženo življenjsko strast. Ključno je iskreno presoditi lastne motive in čustveno zdravje ter najti načine, kako integrirati pustolovščine s stabilnostjo, pa četudi ta stabilnost pomeni le daljša obdobja, preživeta z domačimi. Umetnost zdravega življenja po potovanjih leži v doseganju ravnotežja, kjer pustolovščine bogatijo življenje, ne pa služijo kot beg pred realnostjo.

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s svojimi prijatelji! 

Najbolj brane novice: 

- Ali Trump ruši svetovni finančni sistem? Bodo profitirali Kitajci?

- Kaj moramo vedeti o poklicnih boleznih?

- Zdravnica se sramuje plače, ki jo prejema za svoje delo