Nekaj podobnega je doživela avtorica Sydney Baker, ki je na spletni strani The Muse opisala svoje videnje teh pripetljajev. Sama je ugotovila, da je to lastnost podedovala od staršev, ki so tako kot ona ves čas na nogah, pri tem pa ves čas jamrajo, kaj vse še morajo postoriti. Počitek je dobesedno greh. Ko se je o tem pogovarjala s prijatelji, so skupaj ugotovili, da jih je kar veliko s podobnimi zgodbami. 

Sama meni, da se moramo nekaterih stvari, ki smo se jih naučili od staršev, odvaditi, saj na nas delujejo negativno. 

Poglejmo nekaj takih primerov: 

Biti nenehno zaposlen brez odmorov

Ste se od staršev naučili, da morate delati od ponedeljka do petka, čez vikende pa čistiti dom, delati na vrtu, nakupovati hrano in pripravljati zaloge obrokov? Počitek enačite z lenarjenjem?

Starejše generacije so prepričane, da je treba ves čas delati. Omenjena avtorica je prepričana, da je miselnost o nenehni zaposlenosti toksična. "Začela sem se opominjati, da smo več kot le nazivi delovnih mest ali delovnih zadolžitev. Zelo pomembno je, da si vzamemo odmor in se ločimo od svojega dela, ne glede na to, kakšno službo imamo," je zapisala na omenjeni spletni strani.

Takoj razmišljati o najhujšem možnem scenariju

Bakerjeva je razkrila tudi, kaj so ji starši vcepljali v glavo že od njenega otroštva. Vedno so poudarjali, da je treba biti previden. Družinska mantra je bila: "Pripravi se na najhujše."

Ponotranjila je opozorila, kot so na primer, naj nikamor ne gre sama, naj se ne odpravi na pot s starim avtom in podobno. Torej vedno mora biti pripravljena na najhujše. Kar pomeni, da si mora v glavi ves čas predstavljati najhujše možne scenarije, jih temeljito razčleniti in se nanje pripraviti. 

To je vplivalo na njeno kariero, saj se je vedno držala najbolj varne zaposlitve, čeprav je bila slabo plačana ali neperspektivna. Dolga leta je potrebovala, da se je odločila za samostojno poslovno pot, ki je bila po mnenju njenih staršev izredno tvegana. V poslu se je seveda dobro pripraviti na tveganja, a ekstremna previdnost in pesimizem sta ubijalca vsakega podjetnika. 

Prav tako je izredno stresno, če na delovnem mestu vsak pogled, elektronsko pošto, sestanek, pogovor ... sprejmete s premlevanjem, kaj je v ozadju. Monologi v glavi se kar vrstijo, najhujši scenariji se odvijajo, a v resnici situacija sploh ni nič posebnega, kaj šele alarmantna. 

Težko prositi za pomoč

Ste kdaj že slišali starše reči, da vas niso želeli prositi za pomoč, saj vam niso želeli biti v breme? Večina starejših je celo svoje življenje delovala tako, da niso prosili za pomoč, saj je bil to znak slabosti in nesposobnosti. 

To stališče je vplivalo tudi na njihove otroke, ki se na delovnih mestih velikokrat otepajo tega, da sodelavce prosijo za nasvet ali pomoč. Bojijo se, da bodo zaradi tega označeni kot nesposobni in lenuhi. 

Delati se, da ste dobro, čeprav niste

Vedno bodi dobre volje in nikomur ne pokaži, da te karkoli muči. Sosedi morajo misliti, da ste najsrečnejša družina na svetu. Avtorica je opisala primer znanke, ki je imela te težave. Ves čas se je pretvarjala, da je dobre volje. Z leti je to seveda terjalo svoj davek. Odločila se je za spremembe – zamenjala je kariero, bila bolj poštena do sebe in okolice. 

Do uspeha vodi le ena pot

Ne le ena pot – do uspeha je treba priti čim hitreje. Starejša generacija je namreč prepričana, da obstaja logično zaporedje korakov, ki jih moramo prehoditi. Srednja šola, diploma, redna zaposlitev, poroka, nakup nepremičnine, otroci ... Kakršno koli odstopanje od tega načrta je neuspeh ali izguba dragocenega časa. 

Vemo pa, da ljudje na uspeh gledamo različno. Prav tako do njega pridemo na različne načine.