Zorica Đorđević je pred odhodom na sezonsko delo na Aljasko delala v trgovini v Srbiji, priložnost za prvi odhod pa je dobila s prijavo na delo prek agencije iz Niša. "Za službo na Aljaski sem slišal od znanca in zanimalo me je, kako vse skupaj funkcionira, saj je zelo daleč in se mi je vse skupaj zdelo zahtevno - deloma zaradi dela, deloma zato, ker je to čisto drug časovni pas in povsem novi ljudje. Napotil me je na agencijo, kjer sem se prijavila. Tam so mi razložili, da me bodo v primeru, če bom izbrana, obvestili," pravi Đorđević.

Agencija ji je takoj pojasnila, da je konkurenca kar velika, saj se za delo na Aljaski prijavlja veliko ljudi. Zorica je bila kar vztrajna, tako da je leta 2022 prvič dobila ponudbo. Tisto leto je bilo tudi zadnje, ko so sprejemali nove kandidate. "Tam sem že tri leta in med nami ni bilo novih kandidatov, iz Srbije pa nas je vsako leto manj. Nekateri so se zaposlili v Srbiji, nekateri delavci pa niso mogli dobiti neplačane bolniške odsotnosti v svojih podjetjih v Srbiji. Med nami so bili delavci iz šolstva, bankirji in celo ljudje, ki delajo v državnih institucijah, ki niso mogli dobiti dopusta tri do štiri mesece," pojasnjuje Zorica. 

Kako se prijaviti?

Za prijavo je bilo treba izpolniti obrazec, stroški pred potovanjem pa so vključevali zdravstveno zavarovanje, vlogo za ameriški vizum (ki ga je bilo treba pridobiti pred samim razgovorom) in strošek povratne letalske karte. Ti stroški pa se v celoti povrnejo vsem kandidatom, ki zaključijo "sezono" na Aljaski.

Po njenih besedah je prošnja za ameriški vizum najzahtevnejši korak. Prvo leto so šli na ameriško veleposlaništvo v Beogradu, postopek pa je zapleten in strog. "Veliko žensk ni dobilo vizuma, a jaz sem imela srečo. Po prvem vizumu, ki sem ga dobila, je bilo dovolj, da vsako naslednje leto pošljem prošnjo v elektronski obliki, običajno gre avtomatsko," je dodala.

Đorđević dela na Aljaski v majhnem podjetju, ki obstaja že 70 let in ima približno 150 zaposlenih. Kot pravi, je poleg ljudi iz Srbije tudi veliko Ukrajincev, Mehičanov in Filipincev. Filipinci so v bistvu tamkajšnji domačini, ki živijo v mestu in delajo vse leto. Odkar se je začela vojna v Ukrajini, je vse več Ukrajincev začelo iskati sezonska dela, mnogi pa so jih našli prav v ribarnicah na Aljaski. Vendar poudarja, da ameriški delodajalci vse bolj iščejo delavce iz Srbije zaradi dobrih rezultatov, ki jih že leta ti dosegajo. Direktorica podjetja je namreč pred nekaj leti v pogovoru slišala, da so Srbi zelo dobri delavci, in se takrat odločila, da bi jih poskusila povabiti, in nad njihovim delom je bila navdušena. 

Delavci iz Srbije delajo prek ameriške agencije za tuje delo, ki si s peticijo pridobi pravico sprejemati delavce iz Evrope z vizumi H-2B. Gre za vrsto začasne delovne vize, ki omogoča delo na enem od sezonskih del v Ameriki. To peticijo izpolnijo vsako leto in agenciji predložijo seznam ljudi, ki jih želijo. "Večinoma nas vse pošljejo nazaj, tam pa smo prijavljeni in je vse legalno in po zakonu," je dejala za spletno stran NIN. 

Plačo prejemajo vsakih 15 dni, in sicer v čekih. "Letos pa so ponudili, da lahko plačo nakažejo na bančni račun, odprt v ameriški banki," pravi Đorđević.

'Sezona traja pet mesecev, toda ...'

Sezonska dela trajajo od konca junija do konca novembra. "Pri nas sezona traja približno pet mesecev in doslej smo se vedno vračali po petem mesecu. Letos je bila sezona bolj šibka, za razliko od prejšnjih let. Lansko leto nam je bilo na primer super, bilo je veliko dela, vendar smo dobro zaslužili. So pa nam letos takoj povedali, da bomo tukaj krajši čas, saj je manj rib," je razložila za NIN. Vodja obrata je pojasnil, da to ni zaskrbljujoče in da vsakih pet ali šest let pride do pomanjkanja rib. 

Zahvalili so se jim, da so bili pripravljeni delati, se opravičili, da je bila sezona krajša. 

'Fiksnega dohodka ni. Ta se lahko drastično spreminja'

Zaslužek ni fiksen in je vse odvisno od tega, koliko časa in koliko ur na dan delaš. Zato se lahko drastično razlikuje. "Izhodiščna urna postavka je približno 17 dolarjev na uro (15,67 evra), vsakih 500 ur dela pa se urna postavka zvišuje. Več let kot si tam, višja je urna postavka. Večina je s svojim zaslužkom zadovoljna, poleg tega pa nam plačajo tudi nadure, ki znašajo 50 odstotkov več od redne ure. Lahko zaslužiš veliko denarja," pravi Đorđević.

Delajo vsak dan. Julij in avgust sta meseca z največ dela, zato v teh mesecih pogosto nimajo niti enega prostega dne. Takrat pride večina čolnov z ribami, saj je takrat vrhunec sezone. Ni vikendov in praznikov. "Edini dan, ko ne delajo, je 4. julij, ko je njihov državni praznik, in če že moramo delati takrat, smo plačani, kot bi delali nadure. Zagotavljajo nam odlične pogoje in zelo smo zadovoljni," dodaja sogovornica.

Običajni delovni dan se začne okoli sedmih zjutraj in konča okoli osmih zvečer. Ko je sezona, se zgodi, da čolni pridejo veliko prej, tako da začnejo delati okoli treh, štirih zjutraj. Vse je seveda odvisno od delovnega mesta. "Delam v delu, ki se imenuje 'Fish House'. Čolni pridejo k nam, poberemo ribe, naredimo sortiranje. Včasih delamo od štirih, večinoma pa od sedmih zjutraj. Vsakih dva in pol do tri ure je odmor, ki traja 15 minut. Dve uri kasneje imamo eno uro časa za kosilo, običajno od 12. do 1. ure. Imamo tudi večerjo od petih do šestih popoldne," pravi. 

Podjetje jima je priskrbelo prostorno hišo z dvema sobama, kuhinjo, dnevno sobo in teraso, hišo pa si že tri leta deli s petimi ženskami iz Srbije. Nastanitev plača delodajalec, sami poskrbijo za hrano, ki jo pojedo izven delovnega časa. V bližini je veliko trgovin in veletrgovcev, kjer kupujejo živila. "Vsa živila kupimo in pripravimo hrano. To je problem, še posebej po 10 do 12 urah trdega dela. Kar se tiče cen, so v trgovinah precej dražje kot pri nas, saj so tudi njihovi standardi višji. To je problem," je dejala. 

Znanje jezika ni nujno, lahko pa pomaga pri pridobivanju boljših delovnih mest v podjetju. Pri pisanju prošnje za zaposlitev pa svetuje, da napišete, da jezik poznate. "V bistvu je znanje angleškega jezika velika prednost za delavce. Ni nujno, da ga znate brezhibno, je pa zaželeno zaradi dobrega počutja," pojasnjuje Zorica.

Vedno bi se vrnila

Možna je zamenjava delovnega mesta, napredovanje in podobno. Vendar je Zorica s pogoji, ki jih ima, zadovoljna. "Ko prispe ladja z ogromno količino rib, moramo ostati na delu, dokler ne končamo, kar je lahko veliko ur nadurnega dela. Medtem ko ima na primer linija za zamrzovanje rib pogosto veliko manj dela in zaradi tega dobijo delavci manj denarja," pravi. 

Sprememba okolja je bila zanjo velik šok, a ker se podjetje nahaja v majhnem, turističnem kraju, kjer zime niso tako intenzivne, se je zlahka navadila. "Rada imam zimo, mraz me ne moti, vendar je podnebje v tem delu Aljaske pozimi podobno našemu in ni premrzlo. V teh treh letih nisem videl snega. Na Aljaski je več tovarn rib, toda naša se nahaja v bližini pristanišča, v katerega vsak dan pripluje veliko ladij. Seveda pogrešam družino in dom, a sem se že navadila. Tukaj je šest žensk iz Srbije, zelo dobro se razumemo in smo kot družina," pravi Đorđević.

Čeprav delo ni prav nič lahko, je odlična priložnost za zaslužek, kar je poleg ugodnih delovnih pogojev tisto, kar dela to izkušnjo še posebej privlačno, pojasnjuje Zorica. Finančno je veliko bolj donosno kot delo v domovini, kar je glavna motivacija za vrnitev. "Nič, kar delam tam, ni veliko težje od dela, ki sem ga opravljal tukaj. Če pa primerjam pogoje in plačo, je neprimerljivo bolj donosno iti na Aljasko. V naslednjih letih se nameravam vrniti, saj gre res za plačo in pogoje o čemer lahko pri nas samo sanjamo," je še razkrila.

Vir: nin.rs.