Približno 117.000 zaposlenih je bilo v letu 2022 zadržanih od dela zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža, ki je trajal več kot 30 dni. V povprečju so bili odsotni pol leta, največkrat zaradi poškodb ter bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva, medtem ko so bili najdlje – v povprečju približno leto dni – bolniško odstotni rakavi bolniki, kažejo podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). 

Dolgotrajne bolniške so resničnost modernega sveta in vsem bi moralo biti v interesu, da se zaposleni sploh vrne, da je njegova vrnitev čim lažja in da po ozdravitvi tudi ostane kar se da dolgo delovno aktiven. Navedeno je za javno dobro, česar se zavedajo tudi na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), kjer izpostavljajo, da dolgotrajne bolniške odsotnosti predstavljajo širši zdravstveni, socialni in družbeni problem. Po njihovih opažanjih je pri tem izjemno "pomemben dejavnik trajanje bolniške odsotnosti, saj praksa kaže, da je zelo velika verjetnost, da se delavec oziroma delavka po več kot enem letu bolniške odsotnosti sploh ne vrne na delovno mesto". 

V praksi prav tako zaznavajo veliko težav pri prehajanju iz zdravstvenega v invalidsko zavarovanje, kar je po njihovih ocenah povezano tudi z dolgimi čakalnimi dobami za zdravstvene storitve, dolgotrajnimi postopki ugotavljanja invalidnosti, neusklajenosti komisij (zdravstvene, invalidske) in medicine dela. Urejen status je namreč bistven pri presoji pravic. 

"Invalid s priznano II. in III. kategorijo invalidnosti ima iz naslova invalidskega zavarovanja pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ga je še zmožen opravljati za polni delovni čas ali za katerega se je usposobil v okviru poklicne rehabilitacije; Pravico do premestitve zagotovi delodajalec. Delavci, ki niso zmožni več opravljati dela za polni delovni čas, imajo pravico do dela s krajšim delovnim časom (najmanj 20 ur tedensko), pri čemer imajo pravico do delnega nadomestila za preostali del, ki manjka do polne zaposlitve. Zanje hkrati velja prepoved nalaganja nadurnega dela," je obrazložila strokovna sodelavka ZSSS Irena Štamfelj. 

Poklicna rehabilitacija vključuje prilagoditev delovnega mesta z ustreznimi tehničnimi pripomočki, da lahko delavec še naprej opravlja enako delo kot pred nastankom invalidnosti. Če to ni možno, je potrebno usposabljanje za drugo delo ali poklic, kar vključuje usposabljanje pri delodajalcu ter izobraževanje in usposabljanje na ustreznih izobraževalnih inštitucijah, je opisala in razložila, da poklicno rehabilitacijo zagotavlja delodajalec, pri katerem je bil delavec zaposlen v času nastanka invalidnosti. 

Vendar nekaj je teorija, drugo pa je praksa in po opažanjih ZSSS se "nemalokrat zgodi, da delodajalec ni zainteresiran za ohranitev delovnega razmerja ali nima ustreznega dela". Čeprav je jasno, "da delovno okolje pomembno vpliva tudi na motivacijo invalida za poklicno rehabilitacijo – če je podporno, je tudi veliko večja motivacija za hitrejšo vrnitev na delo". Razlogi za tovrsten odpor zaposlovalcev so različni in na ZSSS denimo ugotavljajo, "da se številni bojijo zaposlovati delovne invalide, saj je potreben dodaten vložek časa in napora za prilagoditev delovnega mesta. Prisoten je tudi strah pred postopki, čeprav ZPIZ povrne delodajalcu stroške za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev".

Ovire pri prilagajanju delovnih mest za zaposlene po bolniški so "še neznanje, ko še zlasti manjši delodajalci pogosto nimajo ustreznega kadra, ki bi izvajal rehabilitacijo, in povezani stroški", hkrati pa so pomembni zdravi in podporni odnosi v kolektivu. 

Težava, ki jo opaža strokovna sodelavka ZSSS, je predvsem, "ker delodajalci dolgotrajno odsotnih delavcev pogosto ne nadomeščajo z novimi sodelavci, kar vodi v jezo in zamero do odsotnih, saj morajo obstoječi prevzeti še njihove delovne zadolžitve". V nezadovoljnem kolektivu je seveda težje delati, zato so dolgotrajno odsotni manj motivirani za povrnitev in se jim po vrnitvi lahko hitreje znova poslabša zdravstveno stanje. 

"Vrnitev na delo po dolgotrajni bolniški odsotnosti je zapleten proces, v katerem je za uspešno vrnitev priporočljivo sodelovanje zaposlenega, nadrejenih, sodelavcev, delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu, sindikalnega predstavnika, medicine dela ter drugih zdravstvenih delavcev, ki spremljajo zdravstveno stanje zaposlenega. Delodajalcem se dolgoročno vlaganje v zdravje zaposlenih večkratno povrne, česar pa se žal še vedno številni ne zavedajo v zadostni meri," je opozorila. 

Medtem na Direktoratu za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opažajo, da se praviloma delodajalci, ki vlagajo v dobro počutje delavcev, trudijo, da bi bilo vračanje na delo po dolgotrajni odsotnosti čim manj stresno. 

"Pomemben del skrbi za duševno zdravje in posledično varnost pri delu v delovnem okolju je namreč tudi preprečevanje in obvladovanje psihosocialnih tveganj za varnost in zdravje pri delu, med katere sodi tudi stres. Kakršna koli bolezen je stresna sama po sebi, negotovost, kako bo po vrnitvi na delovno mesto, pa lahko vse skupaj samo še poslabša. Zato je pomembno gojiti kulturo odprtih vrat, spoštovanja in razumevanja individualnih potreb zaposlenih," so poudarili. 

Povrnitev je za vsakogar drugačna, zato so ključne prilagoditve posamezniku. "Nekdo bo po vrnitvi morda lahko že takoj začel delati s polno zmogljivostjo, drugi bo potreboval določen čas, da se prilagodi novostim in se bo morda celo moral priučiti kakšne nove veščine. Mogoče bo kdo potreboval kakšen odmor več oziroma prilagojen ritem ali količino dela," so pojasnili. "Dobri delodajalci bodo tukaj stopili naproti in razumeli, da je treba delo prikrojiti delavki oziroma delavcu in ne obratno. Vloženi trud se jim bo povrnil v obliki bolj učinkovitega, motiviranega in zadovoljnega zaposlenega," so prepričani.

Poleg delodajalcev in sodelavcev lahko seveda delavci tudi sami doprinesejo k čim mehkejši povrnitvi. Irena Štamfelj (ZSSS) priporoča, naj že med zdravljenjem v okviru svojih zmožnosti in v skladu z navodili zdravstvenega osebja ohranijo stik z delovnim okoljem. Vračanje na delovno mesto po ozdravitvi naj bo po njenem nasvetu postopno in načrtovano ter naj vključuje seznanitev z novostmi in spremembami, ki so se dogodile v času odsotnosti, ter v sodelovanju in ob pomoči sindikalnega predstavnika ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu in delodajalca. 

"Naj skupaj oblikujejo individualiziran načrt s potrebnimi prilagoditvami na delovnem mestu, ki bodo zaposlenega podpirale pri vrnitvi na delo, kot so denimo sprememba delovnika, skrajšani delovni čas, delo v eni izmeni, ergonomske prilagoditve (nastavljivi delovni stoli in delovne mize ...), mentorstvo, zmanjšanje norme za določeno obdobje, manj obveznosti, zmanjšan tempo dela, več odmorov za razmigavanje ..." je orisala. 

Brez potrebnih prilagoditev je namreč veliko tveganje za ponovitev bolniške. "Če se vrne zaposleni z mišično-kostnimi boleznimi (ki so med najpogostejšimi vzroki bolniških odsotnosti) in se na njegovem delovnem mestu nič ne spremeni (recimo še naprej dela v prisilni drži, dviguje bremena ...), se bo njegovo zdravje znova poslabšalo," je opozorila. 

Kako pa je z vračanjem v službo v praksi? 

Sredi aprila je potekala konferenca o pomenu ohranjanja duševnega zdravja za varnost in zdravje pri delu v skupni organizaciji ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Zbornico zdravstvene in babiške nege – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Na njej je med drugim tekla beseda tudi o vračanju v delovno okolje po dolgotrajni bolniški odsotnosti v primeru prebolevanja raka dojk. Sporočilo obeh govork iz Združenja Europa Donna, dr. Tanje Španić in Darje Molan, je bilo, da je večina delodajalcev razumevajočih, a so prav tako zaposlovalci, ki ne razumejo bolezni in potreb zaposlenega ob vrnitvi na delo. Obstajajo, čeprav bi se morali zavedati, da je delovno okolje pomemben vir celostnega zdravljenja in da je v njem potrebna podpora. 

V vsakem primeru je tudi za delodajalce ključno in bi jim moralo biti v interesu, da se vsi zaposleni kar se da dobro počutijo, da ob vnovični vrnitvi po dolgotrajni bolniški odsotnosti nudijo potrebno podporo in da so razumevajoči. Podobno velja za sodelavce, ki bi se morali potruditi za čim lepšo dobrodošlico. Morda bodo lažje sočutni ob realnem zavedanju, da se lahko (žal) naslednjič oni znajdejo v njihovi koži. 

Kajti nikoli se ne ve, vsakdo lahko zboli in bo takrat potreboval dragoceno pomoč. Kot zgoraj pojasnjeno, pa lahko veliko doprinese tudi oboleli. Če je le mogoče, naj že v času bolniškega staleža skuša ohranjati redne stike ter delodajalca sproti obveščati o zdravstvenem stanju in o možnostih, kdaj bi se lahko predvidoma vrnil v službo. Spremlja naj spremembe, ki se dogajajo v kolektivu, in pred dejansko povrnitvijo naredi načrt s potrebnimi prilagoditvami ob upoštevanju želja, zmožnosti in pričakovanj. 

In še – ob povrnitvi je lepo in prav, če se zahvali in izrazi hvaležnost nadrejenim in sodelavcem za razumevanje in podporo. Namreč, hvala nič ne stane, v složnem kolektivu in ob dobrih odnosih pa bo vse lepše in bolj gladko teklo.