Delujete na svetovalnem telefonu Združenja Europa Donna in, kot ste sami dejali, se največ ukvarjate s področjem vračanja bolnic na delo po bolezni raka dojk in raki rodil. Katero je najpogostejše vprašanje, ki vam ga postavijo, in katera je najpogostejša skrb, ki jo v povezavi z vračanjem na delovno mesto izražajo?

Vsako leto zboli več kot 1500 žensk za rakom dojk in 650 za raki rodil. Polovica ozdravljenk se po končanem zdravljenju vrača na trg dela. Na nas se največkrat obrnejo, ko jih izbrani osebni zdravnik obvesti, da se bolniški staž zaključuje. Takrat nastopi stiska, saj se jim poraja vrsta vprašanj, na katera ne poznajo odgovorov. Ali bodo zmogle opravljati delo, ki so ga opravljale pred boleznijo, v enakem obsegu? Pri nekakih bolnicah, ki imajo hujše posledice zdravljenja, je potrebno delovna mesta prilagoditi. Če te možnosti ni, jih je potrebno razporediti na druga delovna mesta, v kolikor jih delodajalec lahko ponudi. Če ne, je stres še toliko večji, saj obstaja možnost, da bodo ostale brez zaposlitve. Enako je pri bolnicah, ki svojega poklica ne morejo več opravljati. Bolnice skrbi tudi, kako jih bo delodajalec sprejel. Ali bo naklonjen prilagoditvam in pripravljen vključiti njihove omejitve v delovni proces.

Največkrat jim izbrani osebni zdravnik sporoči, da bodo začele s postopnim vračanjem na delo, torej, v manjšem časovnem obsegu. Po določenem obdobju pa bodo počasi nadaljevale na polni delovni čas. V kolikor njihovo delovno mesto ni ustrezno omejitvam zaradi zdravljenja, osebni zdravniki predlagajo postopek na ZPIZ, kjer invalidska komisija odloča o nadaljnji delazmožnosti bolnice.

A to so primeri dobrih praks. Na nas se obračajo bolnice, ki sploh ne vedo za možnosti postopnega vračanja na delo ali v njihovih primerih postopno vračanje traja le mesec ali dva. V tem času delodajalec največkrat zahteva, da izkoristijo dopust iz prejšnjega leta, ki se prekrije z odločbo postopnega vračanja na delo. Tako po izkoriščenem dopustu pričnejo s polnim delovnim časom. Podobno je pri bolnicah, ki nimajo izbranega družinskega zdravnika. Vemo, da je v Sloveniji na tem področju veliko težav. Te bolnice se obrnejo na ambulanto za neopredeljene ali same podajo predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Postopki vračanja so obširni, zato je bolnicam težko v enem telefonskem pogovoru razložiti, kakšne so njihove možnosti. Še posebej, ker morajo najprej same pri sebi razmisliti, koliko sploh zmorejo ali bodo zmogle v prihodnosti. Zato se praviloma slišimo večkrat, da jim razložimo kakšne možnosti imajo v času pridobivanja invalidnosti. Ali izbira do poklicne rehabilitacije, kjer imajo možnost tudi prilagoditve delovnega mesta s tehničnimi pripomočki ali možnostjo različnih izobraževanj. Prav tako je vprašanje ali bodo finančno zmogle kvalitetno živeti, če se bodo vrnile za krajši delovni čas. Nadomestila za invalidnost, torej za krajši delovni čas, so bistveno nižja kot nadomestila iz naslova bolniških odsotnosti. Ta so v višini 80 odstotkov plače v prvih treh mesecih, nato se dvignejo na 90 odstotkov. Odločevalci obljubljajo, da se bodo nadomestila za invalidnost dvignila, česar si resnično želimo, da se bo zgodilo. Da ženske, ki zbolevajo in ne zmorejo več opravljati dela v enakem obsegu kot prej, ne bodo zaradi svoje bolezni finančno prikrajšane.

Na nas se obrnejo tudi, ko potrebujejo pravne nasvete, kajti v Združenju Europa Donna našim članicam nudimo brezplačne pravne nasvete s področja delovnega prava.

Kakšne so ali pa so lahko posledice za bolnice, ki se soočajo s stresom v času vračanja na delo?

V bistvu gre za začaran krog. Če se bolnice vrnejo na delovno mesto prehitro za polni delovni čas, bodo prej ali slej pregorele in bodo kmalu spet na bolniškem staležu. 

Biti odsoten s trga dela eno leto ali celo več let, vmes pa se zdraviti za hudo boleznijo in živeti s posledicami zdravljenja, ima velik vpliv na zmožnost funkcijskega delovanja. Nekatere bolnice imajo lahko težje stranske učinke zaradi zdravil, ki jih jemljejo tudi do 10 let po zdravljenju raka dojk. 

Zato je pomembno, da se že prej naredi plan vračanja na delo, ki bi prihranil veliko stisk tako s strani bolnic, ki se vračajo na trg dela, kot tudi s strani delodajalcev. Prav tako bi manj obremenjevali blagajno ZZZS, saj bi se skrajšali postopki, ki se zaradi nepoznavanja možnosti vračanja na delo lahko zavlečejo sedaj tudi do enega leta. V tem času so bolniki na bolniškem staležu – torej v breme ZZZS ali pa na čakanju, ker se na delovno mesto zaradi omejitev ne morejo vrniti. V tem primeru so v finančno breme delodajalcev.

Na okrogli mizi ste opozorili, da zbolevajo tudi mlade ženske, ki so v tem času ali že zaposlene ali pa se še vedno izobražujejo. Le na podlagi statusa (zaposlena ali študentka), čeprav sta enake starosti, bosta ti dve ženski popolnoma drugače obravnavani. Kakšne spremembe predlagate v teh primerih?

Ženske, ki so zbolele pred prvo zaposlitvijo, ne bodo upravičene do invalidnine za telesno okvaro, tudi če izpolnjujejo pogoj za pravico do invalidnine v višini 50 odstotkov telesne okvare kot posledice bolezni ali več. Na drugi strani bodo enako stare ženske, ki so se zaposlile prej, to pravico imele. Invalidnina za telesno okvaro namreč izhaja iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja. In takšne ženske ne bodo nikoli mogle finančno uveljaviti svoje telesne okvare. Medtem ko bodo ženske, enako stare, z enako telesno okvaro, do konca življenja upravičene do finančnega nadomestila (invalidnine) za telesno okvaro. 

Takšnih primerov pri raku dojk in rakih rodil ni veliko, a je tudi en sam tak primer preveč. Želimo si enake pravice za vse. Prav tako ženske, ki so v času diagnoze še študirale ali so brezposelne in nimajo dovolj delovne dobe, ne morejo podati predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Najprej se morajo zaposliti in šele potem lahko pričnejo postopek na ZPIZ.

Tudi sami ste leta 2013 izvedeli, da imate rak na dojkah. Nam lahko, prosim, opišete svojo izkušnjo vračanja na trg dela? Vi ste se sicer odločili za samostojno podjetniško pot?

Sama sem zbolela pri tridesetih, ravno proti koncu materinskega dopusta. Kljub temu, da sem bila v tem času brezposelna, sem ravno dosegala pogoje za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Takrat nisem vedela, niti se zavedala, da me je ločilo le nekaj mesecev, da te možnosti ne bi imela.

Ker sem imela namen izdati svojo knjigo "Vem, da zmoreš, Darja", v samozaložbi, me je zanimalo, kakšne pravice imam, če bi pridobila status invalida. K sreči s postopkom na ZPIZu nisem imela težav. Invalidska komisija je predlagala 4-urni delovni čas, a sem ga zavrnila. Priznali so mi 3. kategorijo invalidnosti s polnim delovnim časom, z omejitvami pri dvigovanju zaradi posledic zdravljenja. 

Do težav je prišlo, ko sem želela izvedeti, kakšni so postopki, da bi oseba s statusom invalida odprla s. p. Kakšne so olajšave, če sploh so. Teh odgovorov žal nisem uspela pridobiti v zadovoljivi meri, zato sem se o možnostih poučila sama. Kot samostojni podjetnik sem bila obravnavana kot invalid nad kvoto, zato sem bila oproščena plačila PIZ-a in bila upravičena do nagrade za preseganje kvote, s čimer sem pokrila preostale prispevke s. p.-ja. Kasneje sem se zaposlila v nekaj podjetjih v gospodarstvu in svoj status invalida vedno prodala kot prednost v prid moji zaposlitvi, saj sem za podjetje cenejša delovna sila, v kolikor moje delovno mesto ustreza omejitvam.

A dejstvo je, da bi zaposlovanje invalidov morali biti sistemsko urejeno, da bi zaposlene in delodajalce vodil sistem, ki bi jim sporočil, kakšne so prednosti in spodbude zaposlovanja invalidov ali v ali nad kvoto. Večja podjetja so tega bolj vešča, medtem ko manjša podjetja do 20 zaposlenih praviloma ne poznajo možnosti in spodbud, zato se jih posledično niti ne poslužujejo. A dober sistem je tisti, ki ne zaobide ljudi, ki se v sistemu ne znajdejo. Pravice morajo biti za vse enake, ne le za tiste, ki se v sistemu znajdejo.

Vemo, da nek osnovni konsenz, da se to vprašanje uredi tudi sistemsko, obstaja. A kljub temu, kot je tudi dejal gospod Premik (Član odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide Dean Premik iz vrst Gibanja Svoboda), nikoli ne pride do realizacije dogovorov. Zakaj menite, da je tako, in kaj je tista najtežja naloga, ki je morda kriva za to, da se dogovori ne realizirajo?

Največja težava do sedaj je bila, da je bilo vpetih preveč deležnikov in institucij v celoten proces vračanja na delo, ki med seboj niso sodelovale. Izbrani osebni zdravnik, zdravnik medicine dela, prometa in športa, ZZZS, ZPIZ, ZRSZ in seveda najpomembnejša, bolnik in delodajalec. Mag. Premik se že vrsto let zavzema za enotni izvedenski organ, kjer bi se ključne institucije in deležniki med seboj povezali in sodelovali v postopku vračanja na delo. Je izreden strokovnjak na svojem področju in verjamem, da se trudi po svojih najboljših močeh za premike v prepotrebno sistemsko ureditev. Na okrogli mizi Povratek na delo, ki smo jo organizirali v Združenju Europa Donna, je poudaril, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Nam lahko opišete, kako bi po vašem mnenju morala potekati vrnitev na delovno mesto?

Z bolnicami bi se pričelo že v času zdravljenja pogovarjati o vseh možnostih vračanja na delo in jih povezati z zdravnikom medicine dela ter delodajalcem. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov bi bilo treba v sodelovanju z bolnicami zanje izdelati individualni plan vračanja na delo. Bolnice bi se po končanem bolniškem staležu postopno vračale na delo v obdobju vsaj šestih mesecev. V tem času bi lahko koristile tudi preostali dopust. 

Na primer, za začetek bi lahko tri dni na teden delale 4-urno delo, dva dni bi bile na dopustu in tako vse do polnega delovnega časa. Tako bi se v tem času postopno privajale na delo in bi se jih hkrati spremljalo.

V kolikor bi se ugotovilo, da polnega delovnega časa ne zmorejo opravljati, bi se po že izdelanem načrtu vračanja na delo podalo predlog na ZPIZ za krajši delovni čas. V kolikor bi bolnice potrebovale prilagoditve, pa bi se to vlogo podalo že v času zdravljenja. Pomembno je, da se bolnike in delodajalce vodi skozi postopek, se jih vključuje v odločitve in ustrezno informira glede časovnih obremenitev in finančnih spodbud.