Na kaj pomislite vi, ko vam nekdo reče, da je v zadrugi? Sama vsakič pomislim na združenje kmetovalcev oz. na kmetijsko kooperativo, ki svojim članom nudi pomoč. Zato sem bila izredno radovedna, ko mi je sodelavka povedala, da je slišala za jezikovno zadrugo, sicer skupino prevajalcev in jezikoslovcev, ki delujejo v Ljubljani. Z malo iskanja na spletu sva jo našli: Jezikovna zadruga Soglasnik. 

Zadrugo so ustanovili že leta 2014, saj so si želeli zagotoviti "boljše in pravičnejše delovne pogoje ter prijazno delovno okolje". Prav tako so zapisali: "Vsi zadružniki in zadružnice smo tudi solastniki zadruge ter soodločamo o vseh poslovnih odločitvah in zadrugo tudi soupravljamo." Pritegnila nas je tudi izjava, da "večino zaslužka dobi tisti, ki delo opravi, kar v praksi pomeni, da zadruga za svoje delovanje zadrži okoli 35 odstotkov vrednosti celotnega naročila, preostali prihodek pa se izplača sodelavkam in sodelavcem".

Mi pa smo jih enostavno morali kontaktirati in preveriti, kako vse to deluje v praksi. Želeli smo si izvedeti več in s slovensko javnostjo deliti primer dobre prakse. Da bo še komu v navdih in da ne bo ob besedi "zadruga" najprej pomislil na kmetijsko zadrugo. 

Ko sem potrkala na vrata njihove pisarne v Ljubljani, me je sprejelo kar nekaj ljudi. Nasmejani in zadovoljni so mi hiteli razlagati, da bodo na moja vprašanja odgovarjali skupaj. Vmes je bilo treba odgovoriti še na klic naročnikov, nato pa smo si vzeli čas za pogovor, v katerem so mi razložili, zakaj so se odločili za ustanovitev zadruge, kako je potekala doregistracija v socialno podjetje, kako je pri njih videti delo v praksi in še veliko več. Vabljeni k branju!

Zadruga – odlična, a tudi nenavadna ideja. Zakaj so se odločili ravno za ustanovitev zadruge?

Res je nenavadno, še posebej na področju prevajalstva, so mi odgovorili, a ob tem takoj dodali, da je v tujini precej prevajalskih oziroma jezikovnih zadrug. 

"Pri nas v Sloveniji so se zadruge uveljavile predvsem na kmetijskem področju, ampak v tujini je drugače. Ja, res pa je, da smo mi eni redkih, ki imamo zadrugo. Naša zadruga obstaja že skoraj 10 let. Ustanovili smo jo torej leta 2014, in sicer kot odgovor na takratno stanje," je za Cekin.si dejala Petra Krapež. To je bil čas, ko se je gospodarska kriza zaključevala, a še vedno smo v družbi in na trgu dela čutili njene posledice. 

Takrat so bile razmere za mlade prevajalce slabe. "Delali smo za agencije, za posrednike, plačila so bila bolj kot ne mizerna. Zato smo se odločili, da bomo ustanovili svoje podjetje. V tistem času pa je bila za nas najbolj smiselna oblika zadruga," nam je začetke predstavila naša sogovornica, ki je razkrila tudi, da so pisarne dobili šele po dveh letih delovanja, do takrat so sestankovali tudi med drugim kar v ljubljanskem parku Tivoli. 

Zakaj torej zadruga? Ker so bili vsi lastniki oz. solastniki in ker so vsi soupravljali z njo. "S tem smo vsi dobili možnost glasu in izraza, ko je šlo za upravljanje podjetja. Takrat se nam je ta rešitev zdela najbolj preprosta, čeprav se je kasneje pokazalo, da ni čisto tako. Preprosta je pa zagotovo zato, ker je najcenejša rešitev. Za ustanovitev zadruge namreč ne potrebuješ začetnega kapitala. Vsak zadružnik da delež in takrat je vsak od nas dal 100 evrov, bilo pa nas je 14. Torej 1400 evrov smo porabili za to, da smo naredili svojo spletno stran, da smo zagnali marketing ..." je razložila Petra Krapež. 

Prizna pa, da je bilo na začetku ogromno prostovoljnega dela. "Ampak takrat se nam je zdelo super, da soodločamo in soupravljamo, da vodimo svoje podjetje, da ni neke hierarhije," pravi in dodaja, da se pri zadrugi stvari zelo spreminjajo, saj gre za fluidno obliko podjetja, kjer je v določenem trenutku članov več, v naslednjem že manj. "In to je tudi smisel zadruge. Nekdo se lahko v določenem trenutku odloči, da bo v življenju dal prednost kakšni drugi stvari ali kakšnemu drugemu projektu. To lahko stori brez nekih pravno-formalnih kolobocij. Zadrugo lahko daš na stranski tir in se mogoče vrneš čez pol leta ali eno leto," pravi naša sogovornica in dodaja še, da je ena od prednosti zadruge ta, da se lahko v njej udejstvuješ po svojih željah. 

Sredico njihove zadruge trenutno predstavlja pet sodelavcev, ostali pa so v njej priložnostno, kolikor jim čas in želje dopuščajo. Tudi njihovi statusi so različni: nekateri so zaposleni v zadrugi, drugi so samozaposleni, spet tretji zaposleni nekje drugje. Vsak član pa prispeva nekaj svojega dela, tudi prostovoljnega, vse, kar je več, pa se plača. "V povprečju imamo nekje 20 ur prostovoljnega dela na leto. In to so lahko zelo različne stvari, lahko je prevajanje, delo na spletni strani, pisanje bloga, priprava e-novičk, marketinške dejavnosti, sodelovanje na raznih dogodkih, sejmih ... Vse to se všteje v kvoto prostovoljnih ur. Ko se ta kvota zapolni, pa se začnejo ure plačevati. Tudi tistim, ki niso zaposleni v zadrugi," je razložila Petra Krapež. 

Zgled iz tujine, a svojo zgodbo so razvijali v svoji lastni smeri

Ko jih povprašam, ali jih je v tistem času začetkov navdušil kak primer iz tujine, mi Petra odgovori, da je to bil zagotovo Mondragon, delavska skupnost, ki je bila ustanovljena leta 1956 v Baskiji. A nato se je njihova zgodba razvijala v svoji lastni smeri. 

"Mogoče bi kakšna druga zadruga čisto drugače zapeljala svoje delovanje, ampak mi smo si za izhodiščno načelo postavili pravične delovne pogoje, pravično plačilo in zdravo delovno okolje," pravi Petra Krapež. 

Obstaja namreč več različnih tipov zadrug. "Mi smo se sami odločili, da bomo začeli s producentsko, kar pomeni, da sodelujemo tudi s samostojnimi podjetniki in da bomo postopoma, če se bo le dalo, prehajali v delavsko zadrugo. To pomeni, da zagotovimo sebi delovna mesta. Torej da zagotovimo stabilno eksistenco in na drugi strani take delovne pogoje, da greš res rad v službo, da si z veseljem tukaj in del te skupnosti in hkrati da se ti zdi, da veliko prispevaš svetu," je za Cekin.si povedala Daša Ložar. 

Da ustanoviš zadrugo, potrebuješ tri osebe, zakon je jasen, tako da težav pri tem ni, so mi odgovorili na vprašanje, ali so imeli ob ustanovitvi zadruge ali skozi leta kakršne koli težave z birokratskim aparatom. "Prepreke so bile v tem smislu, da zadruge ne prepoznavajo kot dejavno podjetje kot vsako drugo podjetje. Včasih nismo niti na razpise vključeni, a sedaj se to spreminja," pravijo sogovorniki. 

Zadruga je sama po sebi s svojimi vrednotami, načeli in predpostavkami socialno podjetje. Ni pa uradno priznana kot socialno podjetje, zato se mora zadruga še dodatno doregistrirati kot socialno podjetje. Jezikovna zadruga Soglasnik si je uredila tudi ta status, pri tem pa jim je s svojim znanjem zelo pomagala Karolina Babič, ki ima dolgoletne izkušnje z zadružništvom v Sloveniji. Pomembno je, da si delijo znanje ter si medsebojno pomagajo z nasveti in usmeritvami. 

Proces pridobivanja statusa socialnega podjetja je bil bistveno bolj zapleten od same ustanovitve zadruge, so se vsi strinjali v en glas. Sami so v tem procesu zaznali, da ljudje, ki se s tem ukvarjajo, sploh nimajo znanja in izkušenj, kako se to dela. "Za urejanje statusa socialnega podjetja smo potrebovali celo leto z izdatno pomočjo Karoline Babič, z boji na sodišču ... Resnično je bilo grozljivo, ampak na koncu nam je uspelo. Res je, da uradništvo ne sledi oz. težko sledi spremembam ali pa vsem členom klavzule, ki veljajo za socialna podjetja, zadruge ... Vsak si jih pač malo drugače razlaga in člene različno berejo," pravi Daša Ložar. 

Kaj jim osebno pomeni zadruga?

"Eno od naši načel in vrednot je, da si skušamo zagotoviti dostojne delovne pogoje. To v praksi pomeni, če enega projekta nočeš vzeti, ker ti ne leži ali nimaš časa, ga lahko zavrneš in to ne bo vplivalo na nadaljnje dodeljevanje projektov," pravi Petra Krapež. 

Katarina Kodele Zadnikar ob tem doda, da imajo veliko stalnih strank, tako da so te že nekako razporejene med prevajalce. Vodijo tudi evidenco, iz katere je razvidno, kdo je že zaseden, kdaj ima roke ... "Sami operativni procesi se ne razlikujejo veliko od normalnega prevajalskega podjetja. Gre za neka načela, vrednote in principe, kako delamo. Na primer, da prevajalce ne preobremenimo, da jim skušamo zagotoviti neke dostojne urne postavke in podobno," pravi Petra Krapež, Katarina Kodele Zadnikar pa doda, da se pri roku za dostavo končnega dela štejejo le delovni dnevi, kar pomeni, da ima prevajalec čas za počitek. Ker to ni tako samoumevno. Razkrijejo mi namreč, da prevajalci običajno delajo tako, da lovijo roke in če je treba, delajo tudi vikende in praznike. Pri njih zato pazijo, da tega ni in postavijo dovolj razumne roke, da jih lahko prevajalci dosežejo le med delovnimi dnevi. "Če pa že pride do tega, da se izredno mudi, so potem taka naročila dodatno plačana," poudarijo in dodajo, da gre za redke primere. 

Kolikšen delež plačila na splošno ostane v zadrugi, saj nekako morajo plačati pisarno in vse druge stroške? Pravijo, da okoli 30, 35 odstotkov zaslužka ostane zadrugi, preostalo gre za plačila prevajalcev in lektorjev. 

Vizija za naprej

Gradijo na butični ponudbi. Imajo stalne stranke, s katerimi razvijajo poseben odnos, saj je velikokrat tako, da za stranke delajo stalni prevajalci oz. lektorji. Na tem odnosu gradijo, tako da so tudi naročila in plačila redna. Če pa se že zgodi, da kakšno plačilo zamuja, imajo določen protokol, kako bodo to reševali, da sam prevajalec čim manj ali sploh ne občuti te težave. So pa tudi njihovi naročniki takšni, ki vedo, da je na prvem mestu kvaliteta in ne le gole cene. Želijo si prevajalcev in lektorjev, ki so profesionalni, zanesljivi in se držijo dogovorov. 

Kako pa se bodo razvijali znotraj zadruge? Pravijo, da je na splošno na področju prevajalstva in lektoriranja veliko nelojalne konkurence in "dumpinga". A sami so dokaz, da je mogoče delati drugače. Aktivno in z razumevanjem se odzivajo na osebne stiske članov in zaposlenih, bolniške odsotnosti in podobno. Delo so organizirali tako, da so za stranke dosegljivi med 9. in 15. uro ter nikakor ves čas, brez trenutka za osebno življenje ... Z zaposlenimi in člani imajo vsako leto razgovore, v katerih vsi poudarjajo, da so zadovoljni z odnosom, načinom komunikacije in dela ter plačili. Želijo si, da bi enkrat do leta 2025 šli na šesturni delovnik ...

Načrtov imajo torej še veliko. So pa že sedaj, v svojem skoraj desetletnem delovanju pokazali, kako se lahko dela drugače. "Mi nimamo predpisanih delovnih nalog. Nimamo šefa, ki bi odrejal urnike in naloge," pravi Petra Krapež in takoj doda, da to ne pomeni, da nimajo reda. Gre le za to, da so stvari drugače organizirane, kot pa so v klasičnih podjetjih. In za vse dvomljivce: kljub temu vse deluje tako finančno kot organizacijsko. Vse se da, če se le hoče.