Abbe, zaposlena v ameriškem medijskem podjetju, je za britansko spletno stran BBC pod pogojem anonimnosti razkrila, kako je ostala brez zaposlitve. "Natančno se spomnim tistega trenutka – imeli smo sestanek in skupaj smo iskali nove ideje. Predstavljala sem svoje in šef me je ves čas prekinjal. Bila sem tako razočarana, da sem ga agresivno vprašala, če lahko dokončam misel. Nastala je tišina, sestanek pa se je zelo hitro zaključil," je razložila.

O dogodku ni nihče spregovoril cela dva dneva, vse dokler ni Abbe tretjega dne prejela klica iz kadrovske službe. Dejali so ji, da je odpuščena. Abbe je za nastalo situacijo krivila sebe, saj si je očitala, da je na sestanku izbruhnila. 

Recimo temu rušenje vseh mostov ali pa zapiranje vseh vrat na delovnem mestu. Slednje ima nešteto oblik, najpogosteje pa se to zgodi osebam, v katerih se frustracije kuhajo že nekaj časa. Pogosto je tako, da izbruhnejo, se zlomijo in pogosto javno osramotijo svojega delodajalca. Ob tem ali sami dajo odpoved ali pa jih odpustijo. Vedno je veljalo, da si zaposleni s takimi izbruhi naredi nepopravljivo škodo ali uniči kariero.

Res mora biti tako?

A po mnenju poznavalcev v času, ko se odvija bitka za kader, tovrstna dejanja več niso tako usodna za kariero zaposlenega. Seveda je pomemben tudi obseg "incidenta" – če je zaposleni nasilen, skrajno žaljiv in podobno, je logično, da je z njegovo kariero konec. Strokovnjaki so se namreč osredotočili na glasne kritike, ki jih zaposleni namenjajo nadrejenim ali na razkrivanje toksičnih delovnih okolij. Ker slaba delovna okolja niso več sprejemljiva, so zaposleni začeli o tej toksičnosti glasno govoriti, saj ne gre več za tabu temo. To dokazujejo tudi številne objave na družbenih omrežjih, ki jih najdemo na to temo. 

Erin Gallagher, predsednica in ustanoviteljica ameriškega podjetja Ella, ki se osredotoča na vključevanje na delovnem mestu, je za BBC povedala, da so začeli delavci dajati prednost zdravemu delovnemu okolju. Pojav, ko delavci glasno spregovorijo o tem, kako se počutijo in ko jasno pokažejo na vir toksičnosti, je v bistvu zdrav za vse vpletene – tistega, ki prvi spregovori, za vse, ki spregovorijo za njim, za kolektiv, podjetje ... Tako bodo vodilni morda videli, kje je težava in jo naslovili še pravočasno, še preden jih zaposleni začnejo zapuščati in še preden se v javnosti razširi slab glas o njih kot delodajalcu. 

Kirsten, tudi anonimna sogovornica BBC, je službo pustila že leta 2018, ko je čutila, da je zaradi svoje invalidnosti diskriminirana, saj ji delodajalec ni dovolil občasnega dela od doma. V podjetju je vztrajala le zaradi plače. Danes pravi, da obžaluje, da ob odpovedi ni glasno spregovorila, saj je dejstvo, da je delodajalca zapustila v tišini, škodovalo njeni samozavesti. 

"Ko ne narediš nečesa, kar te lahko naredi močnejšega, se počutiš slabo," pravi Kirsten. Gallagherjeva se strinja s to izjavo in zaključuje: Če bi vsi sledili tradicionalnim nasvetom, da moramo biti tiho in ob odhodu nič povedati, bi morda vsi še vedno delali v toksičnih delovnih okoljih in si nikoli ne bi upali oditi. Zaposleni so se namreč začeli spraševati, zakaj bi ostajali z ljudmi, ki jim škodujejo ter zakaj bi bili del nečesa, kar škodi drugim. Retorično vprašanje, kajne?