Matej Auguštin ruši predsodke: 'Sem slep, a zmorem vse'

Matej Auguštin je 37-letni diplomirani obramboslovec in po prvem poklicu lesarski tehnik. Na številnih področjih je prvi. Čeprav je kot najstnik oslepel, orje ledino. Bil je zlati maturant in prvi – ali vsaj eden prvih – slepih študentov, ki je zaključil študij obramboslovja. Pot ni bila vedno lahka; jokal je, se soočal z obupom in se skoraj prepustil udobju in brezdelju. A stisko je presegel in sklenil, da ga slepota ne bo zaznamovala. Poleg službe se ukvarja z lokostrelstvom, airsoftom, jahanjem, igra harmoniko ter optimistično, samozavestno in zrelo zre v svet.

Da, marsikje sem prvi. Lokostrelstvo me zanima že od osnovne šole in imel sem srečo, da sem spoznal trenerko Lili Grahek iz kluba Paradoks, ki je dobro poznala teorijo dela z invalidi. Veste, lokostrelci so lahko tudi ljudje brez nog ali rok ... No, pristopila sva drug k drugemu in rekla, zakaj ne bi poskusila? In sva.

Streljanje z lokom pri meni poteka tako: na stojalu stojim v pravilnem razkoraku, z levo roko naslonjen na namerilno napravo. Po njej in z dotikom členka se orientiram, trenerka poravna telesno postavitev, jaz pa poskusim narediti identične strele.

Airsoft igram v okviru Airsoft kluba Dolenjska, kjer sem tudi podpredsednik. Tudi jahanje je zagotovo nekaj novega za slepe, a v Konjeniškem šolskem športnem centru v Češči vasi so res odlični. Skupaj se imamo lepo in vedno se nekaj novega naučimo. Harmoniko pa sem igral že prej in me še vedno zelo izpopolnjuje.

Res je, srednjo lesarsko šolo sem končal kot zlati maturant in lesarski tehnik. Vid sem dokončno izgubil ob koncu tretjega letnika. Prej sem imel že v osnovni in začetku srednje težave z očmi; najprej sem oslepel na eno oko, potem še na drugo.

Priznam, ko sem dokončno oslepel, sem se zjokal. A če zdaj pomislim nazaj, sem najbrž jokal bolj zaradi občutka, da moram.

Hitro sem se pobral. Ker sem vedel, da kot slep ne bom mogel samostojno delati kot lesarski tehnik, sem opravil maturitetni tečaj in kmalu ugotovil, da bom moral za dobro službo zaključiti tudi fakulteto. Po pogovoru s prijateljem sem spoznal, da je obramboslovje pravi študij zame in res sem diplomiral. Seveda me je bilo strah, ali mi bo uspelo, vendar sta bili volja in želja večji od skrbi.

Osnovna in srednja šola ter fakulteta so bile zame lepa izkušnja. Nimam slabih spominov; profesorji in sošolci so mi stali ob strani. V Ljubljani sem živel nekaj časa z bratom, nato z dvema cimrama, kar je bil mehak prehod v samostojnost.

Po končanem študiju sem si rekel, da si bom privoščil eno leto odmora. A leto se je raztegnilo v deset let "cone udobja". Sprva sem imel veliko družbe, a prijatelji so si sčasoma uredili življenje, jaz pa sem ostal na mestu. Občasno sem čutil tesnobo in ničesar se mi ni ljubilo ... A v meni je na srečo rasel občutek, da moram nekaj narediti iz sebe.

Prelomnica je bila odločitev, da začnem aktivno iskati zaposlitev. Prijavil sem se na Zavod za zaposlovanje, od koder so me napotili na URI Soča v program poklicne rehabilitacije. Preverili so mojo delovno sposobnost, z mano urili veščine, mi pomagali pri prvih stikih z delodajalci. Strokovna delavka Marjetka Štepic mi je pomagala do prvega razgovora.

Prvo zaposlitev sem leta 2019 dobil na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji, najprej v obliki usposabljanja na delovnem mestu, ko sem prejemal finančne spodbude, nato še prek javnih del. Ko mi niso mogli podaljšati pogodbe, sem začel pošiljati prošnje drugam, a odgovorov ni bilo. Z izjemo sodišča, ki kot javna institucija mora odgovoriti, je povsod vladal molk. Žal sumim, da zato, ker sem v prošnji zapisal, da sem slep.

Ko pa sem prišel do osebnega stika, so predsodki hitro odpadli. Tako sem nato prek priporočil prišel do gospe Branke Bukovec, predsednice Društva za razvijanje prostovoljnega dela – DRPD Novo mesto, kjer sem zaposlen danes. DRPD mi je tudi omogočil, da sem pridobil Nacionalno poklicno klasifikacijo Mladinski delavec.

V DRPD Novo mesto sem "fant za vse". Pomagam pri vsem, kjer me potrebujejo, tudi če je treba kaj fizično popraviti. (smeh) Delam praktično vse, kar je povezano z računalništvom in digitalizacijo – prepisujem intervjuje, pripravljam gradiva za delavnice, delam primerjave starih in novih pravnih aktov (tudi s pomočjo umetne inteligence), posodabljam adresarje šol, vrtcev in društev, sodelujem v projektu Živa knjižnica, kjer sem – moram reči – zelo priljubljen.

Na delavnicah razbijamo stereotipe. Namenjene so predvsem mladim, priseljenim družinam in ranljivim skupinam. Posebej sem ponosen, da lahko s svojo izkušnjo pokažem, da se vse da – še posebej slepim in slabovidnim, ki so morda ujeti v preveč udobno cono, iz katere je težko izstopiti. Nagovoril sem jih tudi na URI Soča, kjer sem jim povedal, da brez samoiniciativnosti ne gre. Sam sem bil nekdaj v njihovih čevljih, ko sem verjetno zaradi strahu pred neuspehom čutil odpor do aktivnosti, čeprav so me spodbujali. A po odločitvi in samomotivaciji mi je uspelo.

Na prvem mestu je plača. Lasten denar pomeni svobodo: omogoči ti hobije – tako sem jaz lahko začel z jahanjem in lokostrelstvom –, ureditev prevozov, lažje samostojno življenje.

Pomemben je socialni vidik ... V službi spoznaš nove ljudi, slišiš drugačna mnenja, širiš obzorja, menjaš okolje, kar je ključno za mentalno zdravje. Ko vidiš, kaj zmoreš, ti zraste samozavest – in če gledam sebe, se potem nova vrata kar odpirajo.

Delodajalci in družba izgubljajo, če v nas vidijo le slepoto in nas ne sprejmejo kot sodelavce. Mi gledamo na svet drugače; če nas ni zraven, je gotovo manj raznolikih pristopov. Slepi zmoremo marsikaj – skoraj vse in zaslužimo si priložnost, da se izkažemo in to dokažemo.

Zdaj, ko je na pohodu umetna inteligenca, imamo zmožnosti, primerljive z videčimi ... Morda smo časovno malce počasnejši, a digitalizacija nam je v izjemno oporo. Recimo bralnik zaslona in UI, ki mi zvočno opiše grafe, tabele, slike in fotografije, tako da lahko res delam kot videči.

Da ... slepim in slabovidnim lahko zelo pomagata tehnologija in programska oprema. Vsega se lahko naučimo, prilagodimo in se vključimo v delovni proces. Prav zaradi omejitve smo pogosto zelo računalniško pismeni, kar je dodatna prednost.

Skratka, same prednosti. Le izkoristiti jih morate.

Najprej z molkom na prošnje za delo, verjetno zato, ker sem odkrito zapisal, da sem slep. Nekateri so mi svetovali, naj to raje zamolčim in počakam na osebni razgovor, a se mi ni zdelo pošteno.

V bistvu ne potrebujemo nič več kot videči sodelavci. Tehnična osnova so računalnik, bralnik zaslona in osnovne nastavitve dostopnosti. Ob nastopu službe si želimo uvajanja, mentorja ter prijetno delovno klimo in dober kolektiv.

Od sodelavcev si želimo pomoč, kadar nam morajo pokazati pot; mene recimo do železniške postaje pospremi sodelavka.

Stroški so minimalni, saj država omogoča pridobitev opreme in nudi druge spodbude, pozitivni učinki pa so ogromni.

Najprej bi izpostavil, da so na voljo spodbude v obliki denarnih subvencij, opreme, podpornih shem in svetovanja.

Poudaril bi, da slepi in slabovidni drugače vidimo svet. Z nami si širite obzorja in odpirate nove poti, posledično raste tudi podjetje ali organizacija. Načeloma smo dobri poslušalci in imamo solidno tehnično znanje; spretni smo s tehnologijo, ker smo od nje pogosto odvisni. Zaradi drugačnih življenjskih izkušenj smo bolj prizemljeni, sprejemamo in ne diskriminiramo, trudimo se za dobre medčloveške odnose. A na koncu smo kot vsi zaposleni in sploh nismo tako zelo drugačni.

Po sebi vem: če se nekdo želi zaposliti, bo dobro delal ... morda še bolje kot videči. Po mojem mnenju je tveganje za delodajalce majhno, potencial pa izjemno velik. Najtežji del so predsodki, zaradi katerih si marsikdo ne upa poskusiti in nas zaposliti.

Za aktivacijo slepih in slabovidnih je načeloma dobro poskrbljeno: rehabilitacija, usposabljanje na delovnem mestu, sofinanciranje opreme, spodbude za zaposlovanje invalidov. Nedavno so podaljšali tudi trajanje programov zaposlitve preko javnih del, kar povečuje odprtost delodajalcev in daje bolj stabilno delovno okolje.

V bistvu bi se morali delodajalci le odločiti in zaposliti slepega ali slabovidnega. Res ne izgubijo ničesar, temveč kvečjemu pridobijo.

Da, po moji izkušnji gre na bolje. Več je delodajalcev, ki rečejo "pridi, poskusimo", in več je dobrih praks.

Sem slep, a nisem samo slep. To je le ena od mojih lastnosti. Sem človek kot vsak. Najbolj mi je všeč, ko ljudje šele pozneje ugotovijo, da ne vidim. Tako želim, da me ljudje doživijo in z menoj sodelujejo.

Verjamem, da tudi drugi slepi in slabovidni ne želijo biti drugače obravnavani. Ne vidimo, a smo še vedno taki kot vsi drugi.

Poskusite ... V zaposlitvi je ogromno prednosti. Ko si enkrat v službi, si finančno neodvisen, pridobivaš dragocene izkušnje, najdeš nove prijatelje, zraste ti samozavest. Prva služba morda ne bo sanjska, bo pa vaša. Dala vam bo izkušnjo, ljudi, samozavest. Nekje je treba začeti in iz cone udobja ne more nihče namesto vas.

Letos sem dobil neprofitno stanovanje, kar je še ena velika kljukica v mojem življenju in pomemben korak k samostojnosti.

V prihodnje si želim še ženo in tri hčerke (smeh). Glede službe pa ... želim si redne zaposlitve v dobrem kolektivu ter raznoliko delo, ki ni monotono in ima učinek. 

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s prijatelji!

Najbolj brane novice: