Nadurno delo je opredeljeno v 144. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tam je tudi jasno opredeljeno, v katerih primerih je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa. To mora storiti v naslednjih primerih: 

-        v primerih izjemoma povečanega obsega dela,

-        če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,

-        če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,

-        če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,

-        v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

Kako delodajalec odredi nadurno delo?

Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki, in sicer praviloma pred začetkom dela. 

Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.

Koliko nadur lahko opravi delavec?

Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. 

Delovni dan lahko traja največ deset ur. 

Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, in ne sme biti daljša od šestih mesecev.

V katerih primerih lahko nadurno delo traja dlje?

Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve, vendar skupaj največ 230 ur na leto. V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje delavca.

Če delavec zavrne podpis soglasja, potem ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam v delovnem razmerju.

146. člen o tem, komu delodajalec ne sme naložiti nadurnega dela

Nadurno delo se ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa:

-        delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in starševstva,

-        starejšemu delavcu,

-        delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,

-        delavcu, ki bi se mu po pisnem mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,

-        delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s tretjim odstavkom 143. člena tega zakona,

-        delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Posebna opredelitev za starše

Delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, se lahko naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem.

Delavka v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, ne sme opravljati nadurnega dela ali dela ponoči, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.

Enemu od delavcev – staršev, ki neguje in varuje otroka, mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, in ki živi sam z otrokom, se sme naložiti, da opravlja nadurno delo ali delo ponoči, samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem.

Posebna opredelitev za starejše delavce

Starejšemu delavcu delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela.