Zdravniki so uvrščeni v plačni sistem javnih uslužbencev in spadajo v plačno podskupino E1. Najnižja osnovna plača zdravnika brez specializacije znaša 1746,13 evra bruto (približno 1176 evrov neto), po opravljenem sekundariatu pa 2584,71 evra bruto (približno 1660 evrov neto). Zdravnik sekundarij ima osnovno plačo 1492,62 evra bruto (približno 1030 evrov neto) oziroma po napredovanjih največ 2209,43 evra bruto (približno 1443 evrov neto). V najvišjih plačnih razredih so višji zdravniki specialisti, ki delajo v posebnih pogojih dela, in prejemajo med 3401,31 in največ 4138,22 evra bruto (med okoli 2122 in 2506 evrov), so sporočili iz ministrstva za javno upravo. 

Tako kot vsem javnim uslužbencem v plačni podskupini E1 tudi zdravnikom pripadajo različni dodatki, kot so položajni dodatek ter dodatki za delovno dobo, za mentorstvo, za specializacijo, magisterij ali doktorat, za dvojezičnost, za manj ugodne delovne pogoje, za nevarnost in posebne obremenitve in za delo v manj ugodnem delovnem času. Določeni so izraženi v evrih, dodatki, izraženi v odstotkih, pa so odvisni od višine osnovne plače. 

Dodatek za delovno dobo znaša za vsako zaključeno leto delovne dobe v višini 0,33 odstotka osnovne plače. Položajni dodatek je med pet in 12 odstotkov osnovne plače, dodatek za mentorstvo je 20 odstotkov urne postavke osnovne plače mentorja. Po sprejetju Aneksa h Kolektivni pogodbi za javni sektor jim pripada dodatek za specializacijo znaša 24,32 evra bruto (do sedaj 23,27 evra bruto), za znanstveni magisterij 37,84 evra bruto (do sedaj 36,21 evra bruto) in za doktorat 62,15 evra bruto (do sedaj 59,47 evra bruto), pri čemer bodo nove višine dodatkov prvič upoštevane in vidne pri plači za oktober 2022. 

Dodatek za dvojezičnost znaša od tri do šest odstotkov osnovne plače, dodatek za manj ugodne delovne pogoje pa za vsako začeto uro dela 1,09 evra (do sedaj 1,04 evra). Zdravnikom prav tako pripadajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, in sicer sedem odstotkov urne postavke osnovne plače za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma redno delo v popoldanski izmeni, 15 odstotkov urne postavke osnovne plače, če prekinitev traja dve uri ali več (dodatek pripada za vse ure, opravljene v deljenem delovnem času), 10 odstotkov urne postavke osnovne plače za ure, ki presegajo osem ur dnevno (če je delovnik razporejen na manj kot štiri dni v tednu), 10 odstotkov urne postavke osnovne plače za ure opravljene v šestem, sedmem in vsakem naslednjem zaporednem delovnem dnevu, 20 odstotkov urne postavke osnovne plače, če je delovni čas razporejen tako, da ima javni uslužbenec v enem delovnem dnevu dve ali več prekinitve, ki trajajo najmanj eno uro, in 20 odstotkov urne postavke osnovne plače za delo po posebnem razporedu. 

Dodatek za nočno delo je 40 odstotkov postavke osnovne plače, dodatek za delo v nedeljo je 90 odstotkov urne postavke osnovne plače, dodatek za delo na dela prost dan 120 odstotkov postavke osnovne plače. Dodatek za delo preko polnega delovnega časa je 30 odstotkov urne postavke osnovne plače in dodatek za pripravljenost 20 odstotkov urne postavke osnovne plače. Dodatki za neposredno delo z osebami z duševno, telesno ali senzorno motnjo, z demenco se gibljejo od osem do 18 odstotkov urne postavke, dodatek za delo v rizičnih razmerah je 65 odstotkov in dodatek za opravljanje storitev, ko se kot prevozno sredstvo uporablja helikopter, znaša 30 urne postavke osnovne plače. 

Zdravnikom po interventni zakonodaji poleg zgoraj nanizanih pripadajo še dodatek za izbiro specializacije iz družinske medicine v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače, dodatek za povečan obseg dela za posebne obremenitve v višini do 2000 evrov mesečno za polni delovni čas, sorazmerno glede na obseg programa zdravstvene dejavnosti in glede na stopnjo pomanjkanja posameznega poklica v zdravstveni dejavnosti, in dodatek za posebne pogoje dela na območjih občin z nižjo razvitostjo v višini do 500 evrov mesečno za polni delovni čas, sorazmerno glede na obseg programa zdravstvene dejavnosti, so sporočili z ministrstva za javno upravo. 

Mladi zdravniki: Višja izplačila so redke izjeme. Osnovne plače niso tako visoke, povečajo se na račun (nujnih) nadur in dodatkov 

Pri Mladih zdravnikov Slovenije so opisali karierno pot zdravnika. "Po diplomi na medicinski fakulteti sledi šest mesecev pripravništva, med katerim je uvrščen v 25. plačni razred. Zatem opravi strokovni izpit, s čimer pridobi pravico predpisa zdravil in samostojne obravnave življenje ogrožajočih nujnih stanj. Zdravnik, ki je opravil strokovni izpit, se imenuje zdravnik sekundarij, in je uvrščen v 31. plačni razred," so sporočili.

Če izpolnjuje še kriterije za težavnejše delo, je lahko uvrščen v višji plačni razred, in sicer glede na posebne pogoje dela (PPD) lahko napreduje za dva, tri ali pet plačnih razredov, odvisno od zahtevnosti dela). Sekundarij nato lahko postane specializant in prejema plačo po 38. plačnem razredu (1964,17 evra bruto). Ko konča specializacijo, kar traja med štiri do šest let, in opravi še specialistični izpit, prejme licenco za samostojno delo in postane specialist, ki začne v 45. plačnem razredu. Po 12 letih od strokovnega izpita lahko vertikalno karierno napreduje in postane višji zdravnik specialist v 50. plačnem razredu (3144,70 evra bruto), so nanizali pri Mladih zdravnikih. 

"Plačni razred zdravnika sekundarija in zdravnika pripravnika je 31., torej je plača še nižja (960 evrov neto). To so tudi realna izplačila, saj razen malice in morebitnih potnih stroškov pripravniki in sekundariji nimajo drugih dodatkov. V 41. plačnem razredu niso mladi zdravniki, pač pa je zdravnik brez specializacije z licenco - kar je nekaj zdravnikov, ki imajo licence še po prejšnji ureditvi, ko za licenco nisi potreboval specializacije. Takih je v Sloveniji 447 zdravnikov in so večinoma starejši zdravniki z dolgoletnim stažem, ki delajo v ambulantah družinske (oziroma po starem splošne) medicine," so razložili Mladi zdravniki Slovenije.

Osnovne plače zdravnikov in zobozdravnikov v javnem zdravstvu so torej take kot od preostalih javnih uslužbencev v istem plačnem razredu, pripadajo pa jim določeni dodatki. Končna izplačila so lahko višja ravno zaradi njih ter dodatnega dela in nadur, ki jih zdravniki opravljajo razmeroma veliko tudi zaradi kadrovskih stisk. 

"Plača zdravnika je odvisna od osnovne plače, ki se določi z razporeditvijo zdravnika v posamezno tarifno skupino in plačilni razred za polni delovni čas in za normalne delovne rezultate, dodatkov po kolektivni pogodbi in dodatka za delovno dobo. Zdravniki se lahko glede na posebne pogoje dela (PPD) uvrstimo v višji plačni razred, pogoji (kot so delo na urgenci, terenu, v operacijski dvorani ali enoti intenzivne terapije in kakšen odstotek dela to zajema) so natančno opredeljeni. A vsi zdravniki nimajo PPD," so pojasnili pri organizaciji Mladi zdravniki Slovenije. 

Najmanj so plačani zdravniki na začetku kariere in Mladi zdravniki Slovenije opozarjajo, da nekateri med njimi prejemajo zelo nizko plačilo. "Zdravnik pripravnik na začetku kariere ima že sedaj zgolj nekaj več kot 100 evrov višjo neto plačo od minimalne plače. In minimalna plača se progresivno povečuje, medtem ko plača zdravnika pripravnika ostaja nespremenjena od leta 2008. Medtem ima višji zdravnik specialist, ki je dosegel najvišji možen 57. plačni razred, osnovno neto plačo 2500 evrov," so sporočili. 

Najvišjo osnovno plačo, ki jo prejemajo zdravniki specialisti s PPD, se lahko po njihovih pojasnilih najhitreje doseže v približno 13 letih delovne dobe. Prejema jo lahko denimo zdravnik kirurg, ki dela v posebnih pogojih, in nadaljnje karierno napredovanje v javnem sistemu ni možno, so razložili. A tako imenovanega plačnega stropa ne dosežejo vsi zdravniki. "V praksi to pomeni, da ima v letu 2022 zdravnik pripravnik, ki vas bo pod vodstvom mentorja pregledal na urgenci, urno postavko 5,6 evra na uro neto, njegov mentor, izkušen specialist, pa 13,73 evra na uro neto," so izračunali. 

Obenem je po njihovih ocenah "trenutni sistem nefunkcionalen, ker je v najvišjem možnem plačnem razredu že več kot 40 odstotkov zdravnikov (po junijskih podatkih ISPAP 36,37 odstotka, op. a.). Razlike pa nastajajo zgolj zaradi dodatkov, dodatnega dela preko polnega delovnega časa in predvsem zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva, od katerega je odvisno zdravje vseh državljanov." Zaradi pomanjkanja zdravnikov - v Sloveniji naj bi jih za zadostitev evropskemu povprečju primanjkovalo vsaj 1000 – morajo namreč preostali zaposleni opraviti tudi njihovo delo. "Primanjkljaj zdravnikov vodi do povečane obremenitve tistih, ki so v sistemu in ki sodelujejo pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva bolnikov. To pomeni, da zdravniki pogosto poleg 40 + 8, opravimo še dodatnih vsaj 40 ur na mesec, nekateri pa še dva do trikrat toliko. V skrajnih primerih se število ur zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva nabere za več kot en mesec. To krši pravila Zakona o delovnih razmerjih, Evropske direktive o delovnem času ...," opozarjajo Mladi zdravniki Slovenije. 

Ob izplačilih osnovne plače in vseh dodatkov se seveda lahko zdi, da so plače visoke. A "zdravniki z vrha seznama izplačil so specialisti, ki delajo po 80 ur na teden. Pogosto gre za izplačila nadur in raziskovalnega dela za nazaj, pri čemer tovrstnih podatkov seznami izplačil nikoli ne razkrivajo. Prepogosto navajano parcialno poročanje o "astronomskih" zdravniških plačah je namreč velikokrat postavljeno izven konteksta in brez prave primerjave, kar lahko pripelje do lažnih zaključkov in se v skrajnem primeru lahko celo uporabi za manipuliranje javnega mnenja." A Mladi zdravniki Slovenije poudarjajo, da "razmerje bruto zdravniških plač vse od začetka enotnega sistema plač v javnem sektorju pada glede na minimalno in povprečno plačo v Sloveniji. Razmerje zdravniških plač do povprečne se je od leta 2008 do danes zmanjšalo za več kot 35 odstotkov." 

Hkrati "v praksi večina dodatkov, razen za delo v manj ugodnem delovnem času, ne prinese pomembnih razlik pri končnem znesku plače. Zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva ali tako imenovano dežurstvo prispeva k dvigu končnega zneska plače, vendar so to dodatne ure dela poleg predvidenih rednih 40 ur na teden. Opozorili bi, da dodatek za nočno delo (30 odstotkov osnovne plače) velja za ure med 22. in 6. uro, za delo v soboto ni nobenega dodatka, višji dodatek je samo za praznik in nedeljo. Zneski so opredeljeni v zakonskih aktih in so enaki za celoten javni sektor." Dodatne ure dela za dežurstva res pomenijo večje zneske na plačilnih listah, "ampak pomenijo tudi manj spanja, manj prostega časa, manj časa preživetega s partnerjem, z družino in prijatelji. V kolikor bi zdravniki delali po splošno sprejeti Evropski direktivi 48 ur tedensko, kar je na primer standard v sosednji Avstriji, pa bi to pomenilo kolaps javnega zdravstvenega sistema v nekaj tednih, saj pri nas zdravnikov enostavno ni dovolj." 

Razlike pri plačah pri zdravnikih in tudi pri drugih javnih uslužbencih lahko torej nastanejo zaradi različne količine dodatkov ali/in več opravljenih ur dela. "Največkrat gre za posledico zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva, ko zdravnice in zdravniki opravljamo nujne storitve v nočnem času, med vikendi ali prazniki. V zadnjem času opažamo tudi, da se dodatno opravljene storitve plačujejo kot izplačilo nadur, in tukaj potem prihaja do razlik. Je pa to posledica plačnega sistema, ki ga imamo, kar so večkrat pokazale tudi številne revizije opravljenega dela tistih, ki prejemajo "najvišje zdravniške plače"," so obrazložili Mladi zdravniki. 

Fides: Zdravniki delajo nadure, med prazniki, vikendi, kar je pogosto spregledano ob predstavitvi njihovih prihodkov 

Tudi v največjem sindikatu zdravnikov in zobozdravnikov Fides izpostavljajo, da zdravniki povprečno opravijo bistveno več od povprečnih 40 tedenskih ur in velik delež ur izven klasičnega delovnega časa (ponoči, konec tedna, prazniki), kar je pogosto spregledano ob predstavitvi njihovih prihodkov. "Upoštevajoč podatek o kadrovski podhranjenosti zdravnikov, je to tudi logično," so dodali. 

Po njihovih podatkih zdravniki in zobozdravniki odhajajo iz javnih zdravstvenih zavodov, "kar se izraža tudi pri dostopnosti do zdravstvenih storitev v javni mreži. Javni zavodi se soočajo s pomanjkanjem kadra, marsikje so težave že s pokrivanjem nujne medicinske pomoči, ki se za silo rešuje s pomočjo pogodbenih sodelavcev." Zdravniki odhajajo med zasebnike in prav tako v tujino, tudi takoj po študiju ali kmalu po zaključku medicinske fakultete, so pojasnili.  

"Primanjkljaj zdravnikov v primerjavi z evropskim povprečjem daje nazorno sliko kadrovskih kapacitet in brez korenitih sprememb v nagrajevanju ni mogoče pričakovati čudežev. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je še veliko zdravnikov in zobozdravnikov, ki že izpolnjuje pogoje za upokojitev. V kolikor želimo državljankam in državljanom zagotoviti dostopno in učinkovito javno zdravstvo, je potrebno z ustreznim nagrajevanjem in pogoji dela, ki bodo konkurenčni tujini in zasebnim izvajalcem, zdravnike obdržati in privabiti v javne zdravstvene zavode sveže sile," so poudarili v Fidesu.  

Od države pričakujejo nov evropsko primerljiv plačni sistem, "ki bo v javno zdravstvo  privabil 1000 manjkajočih zdravnic in zdravnikov ter preprečil nadaljnji osip, povečal zanimanje za najzahtevnejše ter za zdravje državljank in državljanov nepogrešljive specializacije ter posledično zaustavil negativno spiralo razkroja javnega zdravstva na račun enotnega plačnega sistema. Najbolj akutne plačne anomalije, ki so zarezale v strokovno-organizacijsko hierarhijo v zdravstvenih timih, pa je potrebno nasloviti takoj, na način, da se opolnomoči karierna pot zdravnika, temelječa na izkušnjah in odgovornosti."

Na ministrstvu za javno upravo niti pri Mladih zdravnikih sicer nimajo točnih podatkov o odhodih. Jih pa pri slednjih "močno občutimo v obliki odhoda sodelavcev in povečanega bremena dela s pacienti za tiste, ki ostajamo. Vse pogosteje se soočamo z odhajanjem naših kolegov iz oddelkov, ustanov in okolice. Večina jih odide v privatni sektor, ki ponuja višje plačilo ob boljših delovnih pogojih, mladi zdravniki ali diplomanti pa se pogosto odločajo za odhode v tujino." 

Po navedbah Mladih zdravnikov je "stanje zaskrbljujoče, saj vemo, da poleg dodatnih obremenitev, ki so naložene tistim, ki ostajajo v javnem sistemu, izgubljamo tudi mentorje. Tiste, ki nas učijo v času pripravništva, sekundarija in specializacije. Odhode dodatno pospešujejo nekonkurenčni delovni pogoji (višina osnovne plače, ogromne časovne obremenitve z dežurstvi ...). Čeprav je vsak odhod kolega boleč, je še posebej boleče odhajanje zelo ozko usmerjenih specialistov, saj lahko odhodi povzročijo večletni primanjkljaj strokovnega znanja na področju. Pomanjkanje mentorjev pa lahko vodi tudi do izobraževanja mladih v tujini, kar pa seveda poveča možnost, da bo specializant v tujini tudi ostal." 

Bolj kot o številkah si želijo izpostaviti "nefunkcionalnost trenutnega sistema plač. Slednji je posebej izražen med zdravniki, ker prihaja do vse večjega kopičenja v trenutno dovoljenem najvišjem 57. plačnem razredu, ali pod tako imenovanim plačnim stropom v javnem sektorju. To vodi v nezadovoljstvo, saj trenutni sistem ne omogoča kariernega napredovanja. Še enkrat bi pa želeli poudariti, da si ne želimo si zneskov zahodnoevropskih plač, ampak evropska razmerja s povprečno plačo."