Delovnopravni predpisi EU so na splošno precej strogi, s poudarkom na individualnih delovnih pogojih in delavskih pravicah, pravici do obveščenosti, protidiskriminacijskih zakonih in varnosti zaposlitve, poroča spletna stran euronews.com.

Vendar pa se plače in nadomestila v državah članicah EU še vedno precej razlikujejo, kar je odvisno od številnih dejavnikov, kot so delovna zakonodaja, povpraševanje, inflacija in drugi. 

Po podatkih Eurostata so se leta 2022 povprečne letne plače gibale od 106.839,33 evra v Švici do 12.923,66 evra v Bolgariji.

Države z najvišjimi plačami leta 2022 so bile Švica (106.839 evrov), Islandija (81.942 evrov), Luksemburg (79.903 evrov), Norveška (74.506 evrov) in Belgija (70.297 evrov). 

Države z najnižjimi plačami leta 2022 pa Bolgarija (12.923 evrov), Romunija (14.500 evrov), Hrvaška (17.842 evrov), Madžarska (18.274 evrov) in Poljska (18.114 evrov).

Eurostat v tem poročilu poudarja, da so povprečni stroški dela na uro v EU znašali 30,5 evra. Povprečne letne plače zaposlenih brez otrok so znašale 26.136 evrov. Zaposleni pari z dvema otrokoma so v povprečju zaslužili 55.573 evrov na leto.

Razlika v plačah med spoloma je leta 2021 znašala 12,7 odstotka, največja je bila v Estoniji, in sicer 20,5 odstotka, najmanjša pa v Luksemburgu, in sicer -0,2 odstotka. Vendar se je po podatkih Evropske komisije razlika v plačah leta 2023 povečala na 13 odstotkov.

Evropska komisija je že leta 2020 napovedala strategijo, s katero bo poskušala to razliko odpraviti do leta 2025. Temu je junija 2023 sledila uvedba direktive o preglednosti plač, za katero je komisija namenila 6,1 milijona evrov, ki naj bi pomagali pri njenem izvajanju. S tem je bilo zaposlenim olajšano prepoznavanje diskriminacije pri plačilu, delodajalcem pa je služila kot smernica.

Povprečne letne neto plače so se v preteklih letih nekoliko povečale tako v EU kot v euroobmočju, vendar ne toliko, kot bi bilo mogoče pričakovati. To je v veliki meri posledica zaostajanja produktivnosti, zlasti po svetovni finančni krizi, tudi ko je gospodarska rast začela okrevati. K nekoliko stagnirajočim plačam je prispevala tudi nižja inflacija v prvih letih leta 2010, pa tudi višja stopnja brezposelnosti.

Najbolje plačani sektorji v Evropi so običajno finance, zavarovalništvo, elektroenergetika, rudarstvo, informacijska tehnologija, trgovina na drobno in izobraževanje. 

Na drugi strani so najslabše plačani sektorji upravna podpora, gostinstvo in gradbeništvo.

Vendar pa je inflacija ključni dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri preučevanju kupne moči v različnih državah. V večini držav EU in EGP je bila v zadnjih nekaj letih inflacija zelo visoka. To je bilo predvsem posledica pandemije in posledičnih cenovnih šokov, ki so nastali zaradi zaostankov v dobavni verigi.

Tudi drugi geopolitični pretresi, kot je rusko-ukrajinska vojna, so prispevali k tem zamudam pri oskrbi in poslabšali energetsko krizo. Zaradi spora med Izraelom in Hamasom se lahko te razmere še poslabšajo.

V tem primeru bo višja inflacija verjetno odžirala plače in povečevala življenjske stroške. Rast plač pogosto ne dohiteva hitrosti rasti cen. Številna podjetja tudi ne ponujajo zvišanja inflacije, kar nekoliko spodkopava učinek višje plače.

Zakaj tako visoke plače v Švici in na Islandiji?

Visoke plače v Švici so predvsem posledica bančnega in finančnega sektorja. V primerjavi z ostalimi državami EU in EGP ima tudi veliko nižje davke, ki v povprečju znašajo od 20 do 35 odstotkov v razredu od 150.000 do 250.000 švicarskih frankov (od 157.000 do 262.000 evrov).

Plače na Islandiji so višje, ker velik del zasebnega sektorja temelji na kolektivnih pogodbah. Nekatera povečanja so bila tudi posledica dodatnih ugodnosti COVID-19, urne postavke pa so se po šibki rasti v času pandemije ponovno povečale.

Islandija je tudi ena od najdražjih držav na svetu z vztrajno visoko inflacijo, ki prav tako prispeva k temu, da delavci zahtevajo višje plače. Od marca 2019 je bilo na Islandiji podpisanih 326 delovnih sporazumov, več kot 90 odstotkov delovne sile pa je vključenih v sindikate.

Podobno kot v Švici, finančni in bančni sektor predstavljata glavno težo privlačnih luksemburških plač, saj večina bank zaposluje visoko izobražene, izkušene in iskane delavce. Številni med njimi so tudi izseljenci.

Luksemburg vsaki dve leti v primerjavi s povprečnimi plačami in gibanjem cen pregleda tudi svojo minimalno socialno plačo, s čimer so plačni standardi zelo posodobljeni. Vendar so plače v veliki meri odvisne od sektorjev, oddelkov bank, delovne dobe, starosti ter izobrazbe in izkušenj.

To lahko povzroči velike razlike, celo znotraj istega sektorja, odvisno od posebne vloge in delovnega mesta zaposlenega. Povprečne plače v Luksemburgu so tako od leta 2015 zaradi upadanja produktivnosti bolj ali manj nespremenjene.

Delavci na Norveškem so običajno zelo visoko izobraženi, zato imajo višje plače. Neenakost v plačah je prav tako precej majhna, saj je zelo dobro premišljen sistem progresivne obdavčitve, ki dodatno zmanjšuje dohodkovno neenakost. Zaradi bolj egalitarne kulture dela na Norveškem se delavci lažje pogajajo o plačah in dodatkih.

Belgijske banke se v veliki meri zanašajo na indeksacijo plač tako za zaposlene v belih kot modrih ovratnikih v zasebnem sektorju. V tej državi je bila leta 2022 indeksacija najvišja v zadnjih 50 letih, saj so naraščajoča inflacija in neobvladljive cene energije terjale svoj davek na kupno moč zaposlenih.

Vendar imajo lahko davčne stopnje veliko vlogo pri realnih plačah in narekujejo višino kupne moči, ki jo imajo delavci. Večina držav z visokimi plačami v EU in EGP, zlasti tistih, ki so del Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), kot je poudarjeno spodaj.

Države z najnižjimi plačami

Bolgarija se trenutno spopada z nižjimi plačami, saj vse več delavcev odhaja iz države na delo v uspešnejše dele Evrope, na primer v zahodnoevropske države. Nizka izobrazba, kronična revščina in slabši dostop do usposabljanja, ki ga sponzorirajo delodajalci, ter do poklicnega svetovanja so prispevali k nižjim plačam.

Vendar je Bolgarija še vedno odporna, saj je pred kratkim vložila peticijo za dvig minimalne plače s sedanjih 780 levov (398 EUR) na 933 levov (477 EUR) z naslednjim letom. Poleg tega je Bolgarija v primerjavi z nekaterimi drugimi državami manj izpostavljena nevarnim kemikalijam pri delu in ima manj hektično delovno življenje.

Šibki sindikati ali sindikati, ki nimajo ustreznih vzvodov, imajo veliko vlogo pri tem, da so romunske plače še vedno nizke. Tuja podjetja niso preveč cenjena, kar povzroča določeno zadržanost pri vključevanju vanje. Tudi romunsko gospodarstvo se še vedno postavlja na noge, zaradi česar je priložnosti manj.

Hrvaška osamosvojitvena vojna v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je močno prizadela takratno gospodarstvo, saj je Hrvaška zamudila razvoj svojega gospodarskega in finančnega sektorja, medtem ko so ga ostale države EU. Po vojni je imela vlada tudi ogromne stroške v zvezi z odškodninami in prizadevanji za obnovo.

Zaradi tega hrvaško gospodarstvo še danes ni tako razvito, kot bi pričakovali. Hrvaška je močno odvisna od začasnih in sezonskih delavcev, ki podpirajo gostinski in turistični sektor. Zaradi tega so plače kronično nizke, saj je pritisk na višjo raven v smislu trajanja zaposlitve, sindikatov ali pogajanj majhen.

Vendar se po vstopu v EU razmere izboljšujejo, saj Hrvaška med drugim izkorišča prednosti večjega trga dela. Država ima tudi dokaj nizke življenjske stroške, kar prav tako prispeva k večji kupni moči.

Tehnična recesija na Madžarskem je nedavno morda prispevala k nižjim plačam, saj si je manj podjetij lahko privoščilo stroške dela. Vendar so bili v preteklosti nizki življenjski stroški na Madžarskem morda ključni dejavnik šibkega gibanja plač navzgor, čeprav se to zdaj, ko se država sooča z višjo inflacijo, morda počasi spreminja.

Na Poljskem lahko vlada precej pripomore k zniževanju plač, saj to namerno počne že več let, da bi Poljska lahko ohranila oznako "poceni delovna sila". To sicer privablja tuja podjetja, vendar pa zaradi tega življenje povprečnega poljskega delavca, ki je plačan veliko manj kot njegovi zahodnoevropski kolegi, nikakor ni boljše. Vendar pa nizko življenjsko povprečje nekoliko ublaži ta pritisk.

Vendar pa povprečni zaslužek pokaže le del slike, zlasti ko gre za celotno državo ali regijo. V idealnem primeru je treba kvantitativne statistične podatke vedno obravnavati skupaj s kvalitativnimi, da bi dobili bolj celovito razumevanje.

V tem primeru lahko statistika, kot je splošno zadovoljstvo z življenjem, bolje osvetli dejansko kakovost življenja in življenjske razmere. V nekaterih primerih, na primer na Poljskem, se je izkazalo, da so anketiranci kljub nizkim povprečnim plačam precej zadovoljni s svojim življenjem.

Vir: euronews.com