Aprila 2019, torej še pred epidemijo, je statistični urad objavil podatke, da v Sloveniji med delovno aktivnimi sedem odstotkov oseb živi pod pragom tveganja revščine, dva odstotka pa jih prejema denarno ali materialno pomoč dobrodelnih organizacij.

Že leta 2021 je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 243.000 prebivalcev naše države. Med njimi je bilo 46.000 delovno aktivnih in tudi 40.000 mladoletnih otrok.

Nato je udarila še draginja ... Ljudje, ki so še leto ali dve nazaj živeli mirno in finančno stabilno življenje, sedaj preračunavajo vsak cent. Čeprav so zaposleni, skozi mesec ne pridejo. To so zaposleni reveži.

Če se vam morda zdi, da jih prej ni bilo, se motite. Če se vam morda tudi zdi, da jih ni veliko, se tudi motite. O zaposlenih, ki s plačo skupaj z družino ne preživijo meseca, smo se pogovarjali s koordinatorko Verige dobrih ljudi pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Živo Logar. 

Tudi sami so namreč že leta 2019 začeli opozarjati na porast prosilcev za pomoč, ki so zaposleni. "Ta trend je ves čas naraščal, s kovidom pa je šel kar strmo navzgor. Tako da imamo v letošnjem letu trenutno med vsemi družinami, ki so vključene v program Veriga dobrih ljudi, že 70 odstotkov takih, v katerih so starši zaposleni. Od vseh, ki so trenutno vključeni, je 50 odstotkov takih, ki so se prvič obrnili na nas za humanitarno pomoč," je za Cekin.si dejala naša sogovornica in dodala, da večina družin, v katerih so starši zaposleni, prejema mesečne prihodke, s katerimi so na pragu, pod pragom ali pa tik nad pragom tveganja revščine.

Ko smo jo vprašali, kakšni sta njihovi starostna struktura in raven izobrazbe, nam je razkrila, da je starostni razpon iskalcev pomoči velik, njihova raven izobrazbe pa vse od osnovnošolske do visoke.

Kolobarjenje s položnicami

Kaj je tisto, kar jih pahne čez rob, da finančno ne zmorejo več? Ali so to izredni izdatki, kot je npr. novo šolsko leto, ali pa že osnovni mesečni izdatki, kot so plačila položnic in hrana, nas je zanimalo. 

"Ponavadi se družine prepozno obrnejo po pomoč. Pomoč poiščejo takrat, ko sami res ne zmorejo več naprej. Večinoma poskušajo s svojimi razpoložljivimi prihodki sami priti skozi mesec. Se pravi, da dlje časa kolobarijo s plačilom položnic. To pomeni, da razmišljajo o tem, ali bodo sploh lahko plačali vse položnice oz. katera bo ostala neporavnana. V tem primeru se odločijo za takšno, ki jim ne more preveč škodovati, če ni poravnana v roku," pravi Logarjeva in dodaja, da družine večinoma zaostajajo s plačilom tistih položnic, zaradi katerih ne morejo ostati brez strehe nad glavo. 

Med položnicami, ki jih pustijo za kasnejše poplačilo, so pogosto tudi tiste za dodatno zdravstveno zavarovanje. A slednje je, poleg elektrike, še kako pomembno, zato v Verigi dobrih ljudi poskrbijo, da so te položnice poravnane.

Družine, ki jim pomagajo, preračunavajo, koliko hrane bodo kupile. "Večkrat tudi rečejo, da raje preskočijo kak obrok, kot da ne bi plačali kakšne položnice. Zavedajo se tega, da z neplačevanjem položnic pride do še večjih stroškov – najsi bo to zaradi negativnih obresti, kar je še najmilejša oblika dolga. Velikokrat pa pride do najhujšega in to so izvršbe," razloži naša sogovornica.

Nekateri lahko tako kolobarijo kar nekaj časa, vse dokler ne pride do nekega izrednega stroška, ki pa mu ljudje večinoma niso kos. Tak izreden strošek, ki v resnici to tudi ni, je npr. novo šolsko leto. "Treba se je zavedati, kakšen strošek to predstavlja družinam. Če je to družina z dvema šoloobveznima otrokoma, potem to pomeni najmanj 400 evrov le za šolske potrebščine," pravi in dodaja, da se ob tem moramo zavedati tudi, da otroci niso kot odrasli, ki lahko oblečejo obleke iz preteklih sezon, temveč jih je treba vsakič na novo obleči in obuti.

Za revščino obstajajo odlične maske

Kaj je še lahko točka preloma, ki družino pahne čez rob? "Zelo pogosto so lahko stiske in revščina razlog za nasilje v družini oz. za ločitve, ker partnerja enostavno nista kos težavam. Ločitev potegne za starša, ki ostane z otroki, še en dodaten strošek ... Veste, to pa je res en izreden strošek. Ločitev potegne za sabo še stanovanjsko problematiko," pove Logarjeva in naprej razloži, da lahko finančno situacijo dodatno poslabša tudi neizplačilo preživnine.

"Večkrat ko pride do nasilja v družinah, tudi iz finančnih razlogov, se žrtve nasilja pogosto ne umaknejo od nasilja zaradi tega, ker ekonomsko oz. tudi ekonomsko niso sposobne oditi. Tako predolgo časa vztrajajo v tem, ne da bi s kom delile svojo stisko. Kar seveda potem vpliva tudi na otroke. In to je začaran krog. Moramo pa vedeti, da so vsi, ki se jim dogajajo te grozote, del družbe. Mi vsi smo skupaj družba. To, kar se dogaja, vpliva na vse nas. Na stanje države, na stanje duha v družbi. Vedno večje razlike so," razloži Logarjeva in doda, da je revščina še vedno močno stigmatizirana in da se prevečkrat človeka sodi po videzu. Dejstvo je, da je v današnjem času oblek na pretek in se lahko revščino hitro prikrije. "Za revščino danes obstajajo odlične maske," opozarja.

Zanimalo nas je, ali se ji zdi, da zaposleni še bolj skrbno kot drugi svoje stiske prikrivajo. "Čisto vsi, brez izjeme, se stisk sramujejo. In to je tudi razlog, zakaj se prepozno obrnejo po pomoč. Seveda je zaposlenim še toliko težje, ker morajo urejeni odhajati od doma. Nisem pa še spoznala človeka, ki bi se spopadal z revščino in bi mu bilo za to vseeno ali pa bi bil pomirjen s tem. Seveda si večina ljudi želi biti v dobrem psiho-fizičnem stanju. Še posebej, če vlaga svoj trud in energijo v to, da pošteno zasluži denar. To je zelo velika stiska – preštevanje vsakega centa, gledanje cen ... Na en krajši rok to še nekako gre, a po določenem času to pripelje človeka do neke apatije. Ljudje se začnejo zapirati," pove naša sogovornica in poudari, da smo ljudje socialna bitja, ki potrebujejo ljudi okoli sebe. To, da greš s prijatelji na kavo, ne bi smelo biti luksuz.

"Ne govorimo o nekem zapravljanju, ampak stalno odpovedovanje je težko. Že za samsko osebo je to težko, kaj šele za nekoga, ki ima otroke. Nihče se namreč ne odloči za otroke kar tako. Vsi bi si za svoje otroke želeli najboljše. Da bodo najbolj uspešni, da bi dosegali dobre rezultate ... Nisem še spoznala starša, ki si za svojega otroka ne bi želel dobro in bi svojemu otroku privoščil le minimalno. Niti enega takega starša nisem spoznala. V vsem tem času," nam pove koordinatorka Verige dobrih ljudi. 

Kje pa je tisti ključni moment, ko si morajo zaposleni priznati, da potrebujejo humanitarno pomoč, saj bi v nasprotnem zabredli v še hujše težave ali dolgove?

Borijo se, kolobarijo s položnicami, preštevajo vsak kovanec, razporejajo denar, kupujejo le toliko hrane, da niso doma lačni, sami se zaradi otrok in plačila strehe nad glavo odpovedujejo obrokom ... A kako dolgo lahko tako živijo?

"Nihče se ne obrne po pomoč takoj, ko zazna težave. Večina se jih s tako situacijo spopada daljše časovno obdobje. Je pa res, da se prej obrnejo po pomoč, še preden se stiska še poglobi, tisti, ki imajo dobro socialno mrežo. Ki imajo nekoga, ki mu zaupajo in ki jih lahko kam usmeri. Zelo dobro je, da kot družba vemo, katere organizacije in ustanove se ukvarjajo z neko problematiko, na področju česa delujejo, zato da znamo ljudi čim prej usmeriti," nam pove Logarjeva in poudari, da se moramo o teh temah čim več pogovarjati in moramo imeti čim več informacij. 

"Če je požar in ga ne znaš sam pogasiti, je najbolje, da pokličeš gasilce. Saj so strokovnjaki. Tako kot ni sramotno poklicati gasilcev za gašenje požara, ni sramotno poklicati institucij oz. organizacij, da nekomu pomagajo. V končni fazi so se te organizacije in institucije začele razvijati s potrebami družbe," še pravi. 

Ali bi lahko že pred leti storili več, da sedaj ne bi imeli toliko zaposlenih revežev? "V taki meri, kot se sedaj o tem pogovarjamo, bi se morali pogovarjati že par let nazaj. Ampak očitno se takrat ljudem še ni zdelo tako, da bi težavo jemali resno," je dejala Logarjeva in dodala, da se je v preteklosti še dalo prikrivati take luknje. Med epidemijo so ljudje še imeli prihranke, tako da so si z njimi lahko pomagali, ko jim je zmanjkalo denarja. A ne smemo pozabiti, kaj se je dogajalo v tem času. 

"Ne smemo pozabiti na to, da so bile šole in vrtci zaprti, da ljudje niso hodili v službe, imeli pa so kredite. Če so bili zaradi otrok doma, so imeli znižano plačo. Če so imeli kredite, so morali urediti moratorije. Moratoriji pa niso zastonj," opozarja na stvari, za katere so nekateri kar pozabili, da so se dogajale. Vse to pa je pustilo posledice, v tem času pa so se cene ves čas dvigovale. "Zdaj pa je vse eskaliralo navzgor. Na vseh področjih," pravi.

Začeli smo se na glas pogovarjati o revnih zaposlenih. Kako naprej?

Dobro je, da se trenutno na veliko govori o revnih zaposlenih, meni Logarjeva. A v organizaciji si želijo, da ne bo ostalo le pri teh pogovorih, temveč da se bo resno ukrepalo. In da iz finančnih pomoči, ki se bodo dodeljevale, ne bodo izpuščeni tisti, ki so teh pomoči najbolj potrebni. 

Toda – ali bo, če gledamo dolgoročno, finančna pomoč kaj rešila? Mar ni tako, da bi sedaj potrebovali konkretnejše ukrepe, nas je zanimalo. "Absolutno. Tudi prag tveganja revščine bi bilo treba ponovno izračunati. Tudi minimalno plačo ... To je vse postalo nesorazmerno. Že prej je bilo! Uf, že prej je bilo. To je bilo še veliko pred kovidom. Koliko časa se že opozarja na ta problem," pravi in dodaja, da je treba končati z govoricami, koliko je takih, ki pomoči izkoriščajo.

In če se vrnemo k finančni pomoči – Logarjeva meni, da bo treba vprašanje zaposlenih revežev, ki potrebujejo pomoč humanitarnih organizacij, reševati na več nivojih. "Potrebne bodo velike spremembe. To je postal že kroničen problem. Tole več ni akutno. Dodatki so za akutno reševanje težav. Mi pa imamo že kronične težave na tem področju," je opozorila.

Kako je biti reven, čeprav si zaposlen?

Ali se ji zdi, da zaposleni na delovnem mestu prikrivajo, da nimajo dovolj? "Seveda! Seveda, kdo se bo izpostavljal? Saj si nihče ne upa. Ljudje se bojijo za svoje službe, saj to pomeni, da opozarjaš na njihovo napako," odgovori. "Kdo se bo izpostavljal? Če pa ima doma za nahraniti otoke? Ko mora poplačati obveznosti? Ko ve, kako je težko priti do zaposlitve, in sicer take, da lahko skrbi za družino. Kdo se bo izpostavljal?"

Kaj bi odgovorila spletnim komentatorjem, ki pod objavami o revnih zaposlenih pišejo, naj dajo odpovedi in si poiščejo bolje plačane službe ter da so si za nastalo situacijo sami krivi? "Rekla bi, da je s tem ravnokar pripomogel k še večji stigmatizaciji, proti čemur se res borimo v našem programu. Takemu bi rekla, da je s tem pripomogel, da se je določen procent ljudi še težje pravočasno obrnil za pomoč," odgovarja Logarjeva.

Primer in odgovor na vprašanje, kaj potrebuje najšibkejši člen

"Jokala je v telefon in rekla, da ne ve, kaj naj naredi. Povedala je, da je končno zbrala pogum in se umaknila od moža, s katerim je bila dolga leta v razmerju, kjer ji je grozil tudi s smrtjo. Sploh si ne predstavljam takšnega življenja, da si v domu, ki bi ti moral predstavljati neko varnost, ogrožen. Vsak dan. Kako se boš potem uprl še delodajalcu? Če imaš še neke osebne težave. Kaj, če imaš doma otroka s posebnimi potrebami? Kaj, če mu ne znaš pomagati? 

Kaj pa tisti ljudje, ki so nefunkcionalni, ki so prišli iz nefunkcionalnih družin, kjer niso imeli nikoli ustreznega zgleda? Ki se niti ne znajdejo v življenju v najbolj osnovnih stvareh? Njih se ne sme obsojati, ampak jim je treba pomagati, saj sami tega ne zmorejo.

Za njih so vrednote čisto nekaj drugega kot za nekoga, ki je odraščal v nekem varnem in spodbudnem okolju. Zato pa imamo tudi program Botrstvo v Sloveniji. Zato, da lahko otrokom ponudimo neko možnost, da razvijejo sebe. Da razvijejo svoje zdravo jedro, zaradi katerega se bodo razvili v zdravega posameznika, ki bo zmogel biti kritičen in sprejet v družbi. 

Ker to bo njihovo zdravo jedro. Oni se bodo znali postaviti med svojimi vrstniki. Tudi če bodo imeli raztrgane čevlje."

Slovenci smo znani po tem, da v kritičnih trenutkih znamo stopiti skupaj. Stopimo tudi tokrat. Pomagajmo, da bodo najšibkejši členi postali močnejši, saj, kot pravi predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin, je vsaka družba tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen.