Prav zato se je v tujini razvil tako imenovani sekundarni trg z življenskimi policami, kjer je zakonodaja omogočila trgovanje z zavarovanji v obliki trga "rabljenih“ polic življenjskih zavarovanj. Velik razmah je tovrstno trgovanje doživelo v Veliki Britaniji in Nemčiji, kjer je odkup izpodrinila prav prodaja polic, saj so bili tako prodajalci kot tudi kupci polic v večini primerov na boljšem.

Poglejmo hipotetičen primer!

Oseba A je pred sedmimi leti sklenila 20-letno polico klasičnega življenjskega zavarovanja z mesečnim vplačilom premije 100 evrov. Ta oseba je ugotovila, da nujno potrebuje gotovino in da premij ne more več vplačevati, zato se odloči za odkup. Glede na izračun pregleda izplačil življenskega zavarovanja za primer smrti in doživetja ene izmed slovenskih zavarovalnic bi oseba A v primeru odkupa prejela 6.050 evrov (v sedmih letih pa je vplačala 8.400 evrov). Če bi obstajal sekundaren trg polic, bi lahko to polico prodala osebi B za recimo 10 odstotkov višjo vrednost, kakor znaša odkupna vrednost, kar pomeni, da bi zavarovalno polico prodala za 6.700 evrov. Oseba A tako od osebe B prejme višji znesek, kot bi ga dobila od zavarovalnice, oseba B pa tako prevzame obveznosti in pravice iz naslova police. S kupljeno polico lahko oseba B razpolago tako, da lahko na zavarovalni pogodbi spremeni osebo, ki je upravičenec za primer smrti, ali osebo, ki je upravičenec za primer doživetja (oseba, ki ob izteku police prejme zavarovalnino). Če je kot upravičenec ob doživetju naveden kdo drug kot oseba B, je seveda treba upoštevati plačilo davka na dohodek iz življenjskega zavarovanja (če zavarovalec in upravičenec ni ista oseba, ob doživetju upravičenec plača dohodnino od razlike med izplačano zavarovalno vsoto in vplačano premijo v celotnem obdobju trajanja zavarovanja).

  Z Zavarovalnice Maribor so nam sporočili, da sekundarni trg polic življenjskih zavarovanj v Sloveniji ni razvit, kot alternativo odkupu oziroma prekinitvi življenjskega zavarovanja pa zavarovancem ponujajo možnost, da prejmejo predujem v višini do 80 odstotkov vrednosti, ki jih imajo na računu zavarovanja.

Podobnega mnenja so tudi v družbi KD Življenje, saj tudi po njihovem mnenju tovrstna oblika trgovanja s policami življenjskega zavarovanja v Sloveniji ni ustaljena. S polico življenjskega zavarovanja sicer lahko imetnik pri nas prosto razpolaga, lahko jo zastavi ali pa tudi proda. Za prodajo police je potreben ustrezen pravni posel med prodajalcem in kupcem police, o katerem mora biti zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe obveščena.

Iz KD Življenja so tudi dodali, da se prodaja police načeloma lahko opravi z indosamentom ali cesijo pod pogojem, da ostane zavarovana oseba ista. Seveda je pri tem treba upoštevati vse druge določbe ustrezne zakonodaje. Seveda novi zavarovalec, ki je sklenitelj zavarovalne pogodbe s tovrstno spremembo, prevzema obveznost plačevanja zavarovalne premije, zavarovalec in novi upravičenec (oseba, v korist katere je sklenjeno zavarovanje) pa prevzemata vse morebitne davčne obveznosti, ki bi oziroma bodo nastopile kot posledica morebitnih izplačil iz zavarovalne pogodbe. Eden od razlogov, zakaj v Sloveniji trgovanje ni razširjeno, je tudi neugodna davčna zakonodaja. Trgovanje s policami je v zahodnih državah običajna praksa, ki je že zakonsko regulirana (na primer Viatical Settlement Acts v ZDA) predvsem zaradi zaščite zavarovalca. Pri nas takih zakonov za zdaj še ni. Prav tako pa tudi njihova družba ponuja možnost dviga dela sredstev kot predujem, kar lahko stranki pomaga v določenih kočljivih finančnih situacijah.

Pri NLB Vita pa opozarjajo na različnost definicij pojma sekundarni odkup življenjskih zavarovanj, saj pravni sistemi in posledično njihove rešitve niso enotni. V opisanih primerih gre po njihovem mnenju za prodajo police in menjavo zavarovalca ali upravičenca, ne pa tudi zavarovanca, saj bi to bila potem potrebna nova zavarovalna polica, zaradi česar bi morala zavarovalnica ponovno oceniti vse parametre rizika, predvsem pa starost in zdravstveno stanje novega zavarovanca.