17. aprila 1955 so največjega znanstvenika vseh časov Alberta Einsteina sprejeli princetonsko bolnišnico zaradi bolečin v prsih. Naslednje jutro je umrl zaradi notranjih krvavitev po poku aorte.

Med širjenjem novice o njegovi smrti se je v bolnišnici zgodilo nekaj šokantnega. Takrat je bil v službi patolog Thomas Stoltz Harvey, ki je sedem ur po Einsteinovi smrti začel z obdukcijo trupla, za katero je trdil, da ima dovoljenje.

Po ugotovitvi vzroka smrti je odstranil možgane, ki jih je po izmeri dal v kozarec s formaldehidom. Zatem je odstranil zrkla, ki jih je pozneje dobil Einsteinov oftalmolog Henry Adams. Preostanek trupla je pripravil za sežig.

Z odstranitvijo možganov in oči je šel proti željam pokojnika, ki je pred smrtjo izrecno naročil, naj upepelijo njegovo celotno truplo, pepel pa posujejo v tajnosti na skrivnem kraju. Deloval je tudi v nasprotju stroke, saj niti ni bil nevrokirurg.

Zakaj, se sprašujete? Krožita dve teoriji, in sicer, da ga je zaneslo "v prisotnosti velike osebnosti" oziroma da je deloval po navodilih Harryja M. Zimmermana, Einsteinovega osebnega zdravnika in Harveyjevega mentorja. Čeprav ni nikoli priznal, je po obdukciji zahteval Einsteinove možgane.

Šele 19. aprila je Harvey Einsteinovega sina Hansa Alberta Einsteina prosil za dovoljenje, da obdrži možgane. Privolil je pod pogojem, da jih bo temeljito raziskal in da bo ugotovitve objavil v uglednem znanstvenem časopisu.

Ob osmrtnici v New York Timesu je pisalo, da je bila obdukcija opravljena z dovoljenjem sina, ki je želel tudi preiskavo možganov. Zatem se je vsul plaz prošenj. Znanstveniki s celega sveta so želeli del možganov za raziskave, med njimi tudi Zimmerman, ki mu takrat niso ugodili.

Sledila je objava princetonske bolnišnice, da bodo možgani ostali pri njih, in začel se je boj, komu dejansko pripadajo. Tehnično gledano, bolnišnica ni imela imetniških pravic, imel jih je Harvey. Slednji jih je spravil kar doma.

Kmalu zatem so ga odpustili. Novo službo je dobil na univerzi v Pensilvaniji, kjer je s pomočjo tehnikov naredil na stotine fotografij slavnih možganov, jih razrezal na 240 kosov in jih spravil kozarce. Nekaj jih je podaril Zimmermanu.

Po ločitvi je bivša žena nagovarjala Harveyja, naj ji prepusti skrb za možgane. A raje jih je odnesel v Kansas, kjer se je zaposlil kot nadzornik v biološkem laboratoriju. Možgane je imel takrat spravljene kar v domačem hladilniku.

V 30 letih se je Harvey večkrat preselil in možgane nosil s seboj. Svojih ugotovitev o njih ni nikoli objavil, verjetno je upal, da bodo raziskavo opravili drugi znanstveniki, ki jim je poslal fotografije ali delčke.  

Prva odmevnejša objava je bila 1985, ko je Marian Diamond zapisala, da imajo Einsteinovi možgani več celic za vsak nevron kot pri drugih. Z drugimi besedami - njegovi možgani naj bi imeli več "hrane" in naj bi hitreje odstranjevali razpadle dele. Pozneje so njene ugotovitve številni zanikali, češ da je imel Albert Einstein možgane kot vsak drug človek.

Leta 1988 je Harvey izgubil zdravniško licenco, ker ni pravočasno obnovil strokovnega izpita. Nekaj let pozneje se je srečal z Einsteinovo vnukinjo Evelyn Einstein, ki je zavrnila dedkove možgane. Pred smrtjo leta 2007 jih je podaril princetonski bolnišnici.

Delčke znamenitih možganov je danes moč videti v muzeju Mütter v Filadelfiji.