Velikokrat slišimo izraz »pokojninski steber« oziroma trije pokojninski stebri«, pa zares tudi vemo, kaj pomenijo? Še pomembneje – ali se zavedamo pravic, ki izhajajo iz posameznega stebra ter dolžnosti v zvezi z oblikovanjem oziroma nalaganjem sredstev v vsakega izmed njih.

Gremo lepo po vrsti. Vsak pokojninski sistem v osnovi sestavljata dva elementa, in sicer prispevki zaposlenih ter prejemki upokojencev. Različna organiziranost teh dveh elementov pa določa naravo pokojninskega sistema. V Sloveniji je pokojninski sistem sestavljen iz treh podsistemov oziroma stebrov. Ti so:
· prvi pokojninski steber – obvezno pokojninsko zavarovanje,
· drugi pokojninski steber – poklicne pokojninske sheme,
· tretji pokojninski steber – pokojninsko zavarovanje na podlagi individualnega varčevanja za starost.

Slovenija spada med države, kjer je pojav naraščanja deleža starega prebivalstva, zelo očiten. Poenostavljeno povedano, ta demografski proces pomeni, da je na voljo vse manj zaposlenih, ki prispevajo v malho, iz katere se financirajo pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Projekcije kažejo, da bo kmalu po letu 2020 število le-teh enako številu upokojencev.

V Sloveniji je bila leta 2000 izvedena pokojninska reforma, ki je upoštevaje to ter ostala demografska gibanja (daljša pričakovana življenjska doba žensk ter moških, manjše število rojstev ipd.), uvedla:
– daljšo delovno dobo, potrebno za pridobitev pravice do starostne pokojnine ter njeno nadaljnje podaljševanje (trenutno veljavne pogoje si lahko ogledate na spletni strani SPIZ),
– zniževanje pokojnin iz blagajne ZPIZ (zniževanje pokojninske osnove; postopno povečevanje let za odmero pokojninske osnove),
– uvedba drugega ter tretjega pokojninskega stebra.

Značilnosti treh pokojninskih stebrov

Oglejmo si značilnosti posameznih stebrov:

Prvi pokojninski steber
Gre za del pokojninskega sistema, ki ga ljudje še najbolj poznajo ter v večini primerov pomeni tudi edini vir denarnih prihodkov v obdobju po upokojitvi. Obvezno pokojninsko zavarovanje je določeno z zakonom (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS št. 109/06). Temelji na načelu medgeneracijske solidarnosti, kar pomeni, da mlajše delovno aktivne generacije zavarovancev vplačujejo prispevke v pokojninsko blagajno z »upanjem«, da bodo tudi oni v starosti prejemali pokojnine na podlagi zbranih sredstev tedaj delovno aktivne generacije zavarovancev. V tem primeru se sredstva zavarovancev ne zbirajo na posebnih varčevalnih računih, prejemki oziroma pravice iz prvega stebra pa so le deloma povezani s prispevki v ta steber. V prvi steber se torej preko prispevka za socialno zavarovanje zbirajo sredstva zaposlenih, delodajalcev ter samozaposlenih, s katerimi upravlja država preko ZPIZ-a, po načelu solidarnosti ter vzajemnosti.

Zaposleni se vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje ne morejo izogniti, je pa mogoča prostovoljna vključenost v ta steber za ljudi v posebni življenjskih situacijah (LINK NA ČLANEK).

Drugi pokojninski steber
V okviru drugega stebra ločimo obvezno ter prostovoljno dodatno zavarovanje.

Pred pokojninsko reformo leta 2000 je Slovenija poznala institut beneficirane delovne dobe za zaposlene, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma naloge, ki jih po določeni starosti ni mogoče več uspešno poklicno opravljati. Namesto beneficirane delovne dobe je od 1. januarja 2001 uvedeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Pri prostovoljnem pokojninskem zavarovanju, kjer se sredstva v nasprotju od obveznega pokojninskega zavarovanja (prvi steber) dolgoročno nalagajo, ločimo:

– kolektivno prostovoljno pokojninsko zavarovanje in
– individualno prostovoljno pokojninsko zavarovanje.

Pri kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju sredstva v posebej oblikovane pokojninske načrte pri IZBRANIH PONUDNIKIH prispevajo deloma (ali v celoti) podjetje, deloma zaposleni. Pogoj za vključenost podjetja v pokojninski načrt je, da se zanj odloči vsaj 51 odstotkov zaposlenih. Za podjetje pomenijo prispevki davčno olajšavo, saj se zanje zmanjša osnova za davek od dobička. Prav tako pa se za premije dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih v korist zaposlenega plačuje delodajalec, zaposlenemu ne povečuje osnova za dohodnino, zanje ni prispevkov za socialno varnost in ne davka na izplačane plače. Sicer mora delodajalec v primerih, ko želi nagraditi delavca, za ta izplačila obračunati prispevke in davke, zaposlenim pa se z njimi tudi povečuje osnova za dohodnino. Posamezniki, samozaposlene osebe in pretežni lastniki gospodarskih družb (več kot 25-odstotno lastništvo), ki so tam tudi zaposleni, se v to obliko zavarovanja ne morejo vključiti.

Pri individualnem dodatnem pokojninskem zavarovanju premijo vplačuje zaposleni sam in je tudi edini, ki je deležen davčnih olajšav iz tega naslova. Ob tem je vredno opozoriti, da so vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje od leta 2007 naprej edina davčna olajšava, ki jo poleg vzdrževanih družinskih članov lahko uveljavljate pri dohodnini. Najvišji znesek, ki je predmet davčne olajšave v letu 2008, znaša 5,844 odstotka bruto plače, vendar ne več kot 2.526,23 evra.

Če vplačane premije zavarovanca in delodajalca presegajo zakonsko določeni maksimalni znesek, olajšavo torej prednostno uveljavlja delodajalec

Pri prostovoljnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih bi bilo smiselno omeniti še kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence. Zanje so država kot delodajalka in sindikati v zameno za odpoved uskladitvi izhodiščne plače v avgustu 2003, dodatno pokojninsko zavarovanje uredili s posebnim zakonom. V ta namen je država ustanovila zaprt vzajemni pokojninski sklad, za upravljavca sklada pa je bila izbrana Kapitalska družba.

Za sklenitev zavarovanj iz drugega stebra je nujna vključenost v obvezno pokojninsko zavarovanje, zato za vse, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, ostaja na voljo še tretji steber.

Tretji pokojninski steber
Predstavljajo različne oblike individualnih prostovoljnih zavarovanj, s katerimi se posamezniki, ne glede na zaposlitveni status, po svojih finančnih zmožnostih ter željah odločajo za različne načine varčevanja za starost, in sicer pri različnih ponudnikih – v večini primerov pri zavarovalnicah ter bankah, deloma tudi vzajemnih skladih.

Predvsem so to različne oblike življenjskih zavarovanj, kjer se sredstva po principu naložbenega sistema zbirajo na varčevalnih računih vlagateljev, se kapitalizirajo in so posamezniku ob upokojitvi na voljo v obliki rent ali v enkratnem znesku. Bistveni značilnosti te oblike pokojninskega zavarovanja sta dolgoročnost vlaganja ter manjše davčne spodbude s strani države.

Veliko ljudi se zave lastne odgovornosti za višjo pokojnino, šele ko mesečni vložki za dos

ego tega cilja že predstavljajo občuten udarec po žepu posameznika. Optimalno bi bilo načrtovanje svoje finančno lepše jeseni življenja že ob začetku prve zaposlitve posameznika.